Razlogi in statistika

Digitalno nomadstvo je v ZDA poznano že vrsto let. Ocenjuje se, da je po svetu okoli 35 milijonov digitalnih nomadov in kar polovica naj bi jih prihajala iz ZDA. Najzanimivejše lokacije, kjer želijo živeti, potovati in delati, so Mehika, Tajska in Indonezija pa tudi Kolumbija, Portugalska in Vietnam. Povprečna starost nomada je 32 let, največ pa jih spada v starostno skupino od 30 do 39 let, a tudi delež tistih nad 50 let ni nezanemarljiv.

Največ digitalnih nomadov se je odločilo za tak način življenja, ker so si želeli boljšega ravnovesja med kariernim in zasebnim življenjem.

Največ digitalnih nomadov je samostojnih podjetnikov ali ustanoviteljev zagonskih podjetij (start-upov), nekaj od teh jih je »freelancerjev«, svobodnjakov ‒ to pomeni, da delajo z različnimi naročniki po vnaprej dogovorjeni pogodbi. Veliko pa jih je zaposlenih v podjetju, ki jim omogoča, da lahko živijo in delajo v drugi državi. Kar 25 odstotkov jih dela v digitalnem marketingu, ostali pa so zaposleni v IT-sektorju ali kot razvijalci spletnih strani, kreatorji spletnih vsebin, spletni svetovalci, borzni in kripto trgovci ipd. Sama na primer delam kot voditeljica dobro poslušanega podkasta in lastnica platforme za delo v tujini, kjer ponujam avtorske programe in e-tečaje za varno selitev v tujino in pisanje strokovnega življenjepisa.

Po raziskavah se je največ digitalnih nomadov odločilo za tak način življenja, ker so si želeli boljšega ravnovesja med kariernim in zasebnim življenjem. Nekateri so se za to odločili, ker jim takšen način življenja predstavlja svobodo, drugi ker preprosto radi potujejo in spoznavajo druge kulture, spet tretji zato, da se izognejo nekaterim ukrepom in pravilom v matični državi. Sama predvidevam, da bo takšnega načina potovanj in dela vedno več, predvsem med generacijo Z (rojeni pribl. med letoma 1995 in 2010). Po raziskavah naj njihov glavni motiv ne bi bil denar, temveč pogoji dela v podjetju in svoboda ustvarjanja.

Maja Novak dela kot voditeljica podkasta in lastnica platforme za delo v tujini, kjer ponuja avtorske programe in e-tečaje za varno selitev v tujino in pisanje strokovnega življenjepisa. FOTO: osebni arhiv

Nastanitev in stroški nomadstva

Zanimiv je podatek, da je kar 20 odstotkov rezervacij nastanitev na najbolj poznani platformi za najem stanovanj Airbnb daljših od enega meseca. Digitalni nomad mora stanovanje najeti za krajše obdobje, največkrat na platformah Airbnb in Booking.com ali manjših, kot so Flatio, Outsite idr. Težava kratkoročnega najema stanovanja je, da so najemnine precej drage in lahko segajo do 2.000 EUR/mesec. V državah tretjega sveta je ta strošek nižji, včasih celo do desetkrat nižji. Nekateri se zato raje odločijo za »coliving«, sobivanje, kar pomeni, da v stanovanju živijo z drugimi sostanovalci. Tako sicer znižajo stroške najemnine, a problem lahko predstavlja možnost, da se ne ujamejo s sostanovalci. Še posebno je to lahko težava za tiste, ki v stanovanju tudi delajo. 

Povprečni življenjski stroški digitalnega nomada se gibljejo okoli 1500 evrov na mesec.

Digitalni nomad ima v tem primeru možnost, da dela v najetem stanovanju, v kavarni ali v t. i. »coworking« prostorih. To so moderne pisarne, kjer se zbirajo digitalni nomadi in skupaj delajo, se družijo in si svetujejo. Taki prostori imajo zmogljive internetne povezave, ponujajo kavo, čaj in še nekatera druga udobja. Povprečni življenjski stroški digitalnega nomada se gibljejo okoli 1500 evrov na mesec, a to je znesek brez plačila prispevkov za socialno varnost, zavarovanja, letalskih kart in drugih stroškov, ki še zdaleč niso zanemarljivi.

Način dela in organizacija delavnika

Čeprav je digitalni nomad na potovanju in si želi ogledati znamenitosti in organizirati izlete, mora vedno imeti v mislih, da je na prvem mestu delo ‒ to mu prinaša zaslužek, ki mu omogoča, da si lahko privošči tak način življenja. Kar pomeni, da vse podredi delavniku – samodisciplina je nujno potrebna. Pri tem mora dosledno upoštevati, kdaj je čas za delo in kdaj za zabavo, raziskovanje in prosti čas. Oseba, ki že v osnovi ni disciplinirana, dobro organizirana in motivirana, bo zelo težko potovala in delala kot digitalni nomad. V zakup mora vzeti tudi časovni zamik, ki je lahko celo 12-urni. Sama sem tako nedavno na Tajskem velikokrat delala tudi do enajstih zvečer, ko se je v Sloveniji, kjer je bila tedaj ura pet popoldan, delovnik šele končal. Zato sem z delom največkrat začela kasneje, okoli poldneva, ali pa sem dopoldne opravljala naloge, ki niso zahtevale neposredne komunikacije s Slovenijo (npr. spletni sestanki, svetovanja, snemanje podkastov, pošiljanje elektronske pošte).

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Svet in ljudje 1/2023. Revijo lahko kupite tukaj. Spremljajte nas tudi na Facebooku.