Pri založbi Kud Logos so izdali prevode besedil Diadoha iz Fotike, filozofa Wolfganga Jankeja in Theo Kobuscha.

Na sredini Sergej Valijev, avtor spremne besede v knjigi Thea Kobuscha Krščanska filozofija. Valijev je diplomiral iz filozofije na univerzi v Münchnu, magistriral je iz klasične filologije na filozofski fakulteti v Ljubljani.
Foto: Lucijan Bratuš

Asketska razprava o duhovnem spoznanju in razločevanju

O Diadohu iz Fotike (pribl. 400–486) se ni ohranilo veliko podatkov. Bil je škof v mestecu Fotike (Fotiki) v starem Epiru, pokrajini na severozahodu Grčije. Udeležil se je znamenitega kalcedonskega cerkvenega zbora leta 451. Njegovi duhovni spisi, ki so se ohranili, predstavljajo samosvojo strujo vzhodnokrščanske duhovnosti, ki je v naslednjem tisočletju postala izjemno vplivna: v njej srečamo izrazit poudarek na občutenosti duhovne izkušnje in notranji tišini, ki je za to občutenost nujen pogoj.

Nikodem Hagiorit, ki je Diadohove spise vključil v znamenito Filokalijo, je o Diadohu zapisal: »Da je bil moder mož, sijajen v delovanju in motrenju, se lahko pouči, kdorkoli to želi, če prebere razprave, ki so se nam ohranile in jih je napisal odlično, z ljubeznijo do modrosti, ki izhaja iz dolgotrajne izkušnje.«
Delo Diadoh iz Fotike. Asketska razprava o duhovnem spoznanju in razločevanju je prevedla Jasna Hrovat, uvaja pa ga spremna beseda Oliverja Clémenta (1921–2009), francoskega pravoslavnega teologa in enega največjih poznavalcev Diadohove misli.

Wolfgang Janke: Trojna dovršitev nemškega idealizma

V izhodišču knjige Trojna dovršitev nemškega idealizma: Schelling, Hegel in Fichtejev nenapisani nauk nemškega filozofa Wolfganga Jankeja, edega vodilnih strokovnjakov za nemški idealizem, je dvojna kritična naravnanost. Prva zadeva dosedanjo obravnavo nemškega idealizma, ki pravzaprav sledi enemu od zgodnjih Heglovih spisov in po kateri gre v nemškem idealizmu za stopnjevanje in nadgradnjo idealizma v tem zaporedju: izhodišče je Fichtejevo vedoslovje, nadgradi ga Schellingova filozofija narave, idealizem pa kulminira in se dovrši v Heglovem sistemu.

Janke se je odločil ta razmerja premisliti na novo. Skrbno je prebral in analiziral vse tri filozofe in prišel do presenetljivega sklepa: nemški idealizem svoje dovršitve ni našel v Heglu, temveč pri svojem začetniku, Fichteju, in sicer v njegovem nedovršenem Vedoslovju, njegovi pozni različici, o kateri je predaval, čeprav je ni objavil.

Janke je skrbno preučil Fichtejev nenapisani nauk in ugotovil, da je edino pri njem navzoč ustrezen, samemu idealizmu imanenten premislek absolutnega, transcendence, in sicer v kontekstu tematizacije Božje ljubezni.

Druga polemično-kritična ost Jankejeve knjige, ki ji je avtor sicer odmeril manj prostora, a pravzaprav sestavlja njeno sklepno poanto, je uperjena proti sodobni filozofiji. Njena jalovost je posledica tega, da filozofsko izhaja iz Hegla in njegove apoteoze racionalne pojmovne umnosti, namesto da bi izhajala iz nenapisanega Fichtejevega nauka.

Jankejeva knjiga odpira doslej netematizirano področje novoveške filozofije, in je obenem tudi skrajno aktualna, saj v kritičnem soočenju z današnjimi najodmevnejšimi filozofskimi smermi ponuja možnost drugačne filozofije iz drugih (idealističnih) temeljev.

Prevod je delo Toma Virka, spremno besedo je napisal Gorazd Kocijančič.

Theo Kobusch: Krščanska filozofija. Odkritje subjektivitete

Krščanska filozofija, ki je po Heideggerjevih besedah »leseno železo«, očitni nesmiselni paradoks, že stoletja predstavlja bojno polje za njene zagovornike in nasprotnike. V slovenščini še nimamo preglednega teksta o tej zanimivi tematiki, pa čeprav je ta misel pri nas prisotna v mnogih filozofskih delih domače ali tuje provenience. Knjiga Thea Kobuscha o krščanski filozofiji zapolnjuje ta manko in nam prinaša poleg tega zelo smelo interpretacijo celotne problematike.

Za avtorja je ključna ugotovitev, da je krščanska filozofija na novo odkrila človekovo subjektivnost. Krščanstvo, ki so ga prvi verniki razumeli kot pot, je po svojem osnovnem poslanstvu še ena izmed filozofskih šol v antiki, ki so bile hkrati religiozno pogojene. Kljub temu pa se krščanstvo ni zadovoljijo zgolj s to uvrstitvijo ob bok drugim tradicijam, temveč je imelo namen postaviti krono na celoten razvoj dotedanjega antičnega mišljenja. To pomeni, da se krščanski filozofi prvih stoletij želijo ločiti od antične filozofije na ta način, da gre za razliko v stopnji. Šele pozneje je zgodovinska znanost to razliko razumela v kvalitativnem smislu, kar pa je očitna moderna konstrukcija in ne sledi resničnemu duhu tedanjega razvoja. Prav nasprotno bi lahko rekli, da prihaja antika s krščanstvom sama k sebi, saj v njem končno najdeva svoje resnično bistvo. V tem smislu igra ključno vlogo platonizem, ki so ga mnogi krščanski avtorji posvojili za svojega in ga umestili v razvoj odrešenjske zgodovine. Novoplatonisti so namreč Platona razumeli kot novega Mojzesa.

Na ta način se tudi osnovna tema notranjega človeka v krščanski filozofiji pojavi pod vplivom Platonske misli oziroma delno tudi pod vplivom stoe. Glavna naloga take filozofije je vzgoja notranjega človeka. Notranji svet ravno povezuje antični in krščanski svet med seboj. Krščanstvo je to idejo torej povzelo in jo razvilo do te oblike, da je preživela tudi v prihodnje. S svojim je razumevanjem človekove zavesti in volje, pa tudi glede moralnega čuta in ne nazadnje božanske človekove podstati, je krščanska filozofija v prvih šestih stoletjih po Kristusu postavila temelje duhovnemu življenju vseh prihodnjih stoletij. Razumevanje subjektivnosti nikoli ne more iti mimo teh uvidov.

Delo so prevedli Tadej Rifel, Robert Kralj in Sergej Valijev, ki je prispeval tudi spremno besedo.