V Sloveniji je več vrst kozolcev, ki se med regijami po svoji gradnji precej razlikujejo. Lahko so enojni, enojno raztegnjeni, enojni vzporedni, nizki, raztegnjeni ter dvojni. Razlikujejo se tudi po imenih v različnih regijah, npr: kozolec, jezer, toplar itd. Najdemo jih skoraj v vseh naših pokrajinah, razen v Prekmurju, na Krasu in v Slovenski Istri.

V Sloveniji je več vrst kozolcev, ki se med regijami po svoji gradnji in imenih precej razlikujejo.

Prve priče o kozolcih na Slovenskem najdemo v knjigi Slava vojvodine Kranjske (1689) Janeza Vajkarda Valvasorja. V knjigi je opisano, da se povezani kozolci v njegovem času še niso na široko uporabljali. Uradno pa obstaja definicija, kaj kozolec sploh je. Gre namreč za samostojni ali ob gospodarsko poslopje prislonjeni sušilni objekt, izdelan iz lesa. Nahaja se na domačijah ali ločeno, na polju oziroma travniku. V kozolcu so ljudje sušili in shranjevali žito, seno, koruzo, lan, konopljo, stročnice, odrezke gomoljnic, praprot in drugo. Dvojni kozolci so večinoma primerno mesto za shrambo orodja, kmetijske mehanizacije in vozov, gradbenega materiala in sodobnih vozil.

Pravi kozolec je tisti s streho. Med te sodijo napeti kozolci, ki so sestavljeni iz vodoravnih palic, pritrjene pa so na močne lesene, kamnite ali betonske drogove/stebre. Streha ščiti sušeče se pridelke pred dežjem. Po slogu ostajajo še raztegnjeni plaščni kozolci, ki so v Sloveniji zelo razširjeni. Izdelani so tako, da sta med okni dva vzporedna manjša drogova, povezana s streho. Namen teh zakritih delov je postavitev kmetijskega orodja in vozov. 

Naslednji tip se imenuje »dvojni raztegnjeni kozolec«, kjer nastopata dva vzporedno napeta kozolca, zgrajena v razmaku 4–5 m in sta med seboj povezana s prečnimi stebri. Ta tip se je pojavil predvsem v 20. stoletju. 

»Toplarji« so verjetno nastali zaradi gospodarskih razmer na prehodu iz srednjega v novi vek, ko se je kmetijska tehnika izboljšala.

Sledijo še »toplarji«, ki so verjetno nastali zaradi gospodarskih razmer na prehodu iz srednjega v novi vek, ko se je kmetijska tehnika izboljšala. Izpopolnjevala se je tudi tehnika gradnje, ki je omogočala skladiščenje obilnejšega in raznovrstnejšega pridelka, h kateremu je bil dodan še prostor za mlatenje. Po drugi strani pa so s prihodom toplarjev propadali predvsem enojni kozolci, zamenjali so jih namreč skednji. Ker so bili raztegnjeni kozolci postavljeni večinoma na njivah in travnikih, so bili toplarji postavljeni ob hlevih in skednjih, saj so služili za shranjevanje sena.

Dandanes pa kozolci na žalost počasi izginjajo iz slovenskega kmetijskega okolja, saj večinoma niso več funkcionalni in bi za njihovo gradnjo oziroma vzdrževanje bilo treba vložiti veliko sredstev. Redkokdaj še vidimo seno, ki se suši v razpetem kozolcu. V današnjem času jih uporabljajo kmetje predvsem za skladiščenje kmetijskih strojev, orodja, krme, sena, slame, koruze in ostalih za kmetijstvo nujnih potrebščin.

Dandanes pa kozolci na žalost počasi izginjajo iz slovenskega kmetijskega okolja

Na obrobju naše dežele so še pokrajine, kjer se kozolci ne uporabljajo. Sušilne naprave so tam preproste in običajno začasne narave, vendar so etnološkega pomena. Spominjajo na kulturo slovanskih prednikov ob prihodu v novo alpsko domovino, imenujejo pa se stog, ostrvi ali pa kar preprost kozolec brez strehe.

Največ kozolcev se nahaja na Dolenjskem. Občina Šentrupert se je meseca januarja 2021 prijavila na 6. JAVNI POZIV za izbor operacij za uresničevanje ciljev na območju LAS Dolenjska in Bela krajina. V programskem obdobju med leti 2014 in 2020 so bili ti financirani iz sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj. Na razpisu je bila občina uspešna, saj je dobila dovolj sredstev, ki jih je namenila realizaciji novega projekta z naslovom: »DEŽELA KOZOLCEV – DEŽELA ŠESTEGA ČUTA«. S tem dosežkom je v Šentrupertu nastal prvi muzej na prostem s to tematiko. Na tem prostoru je na ogled 19 različnih sušilnih objektov, ki izvirajo predvsem iz Mirnske doline, le eden je iz okolice Ivančne Gorice.

V Šentrupertu je nastal prvi muzej na prostem s tematiko kozolcev.

Slovenski kozolec že od nekdaj velja za enega od pomembnih kmečkih inovacij, ki se je oblikoval in izpopolnjeval skozi stoletja. Velja za tradicionalni simbol slovenskega podeželja in je še vedno živ spomenik ljudskega stavbarstva. Pokrajine so okrašene s kozolci od izvira reke Drave do Kolpe in Sotle, Italije, Avstrije do Švice. Vseh skupaj jih je vsaj 6.000. Pomembno je le to, da jih ne spregledamo ali ne pozabimo na njih.

Članek je bil objavljen v reviji Naša luč (09/2024).