Pogosto se devetdnevnica začne devet dni pred liturgičnim praznikom, ki je povezan z izbrano temo. FOTO: Tatjana Splichal



Pri založbi Družina je letos izšla knjiga Devetdnevnice ob težkih dneh, v prevodu Draga Ocvirka. Gre za zbirko trinajstih devetdnevnic, ki jo je z obsežnim uvodom pospremil frančiškan brat Bernard-Marie, doktor teologije in nekdanji predavatelj na Katoliškem inštitutu v Parizu.

Kaj je devetdnevnica?

Gre za skupek molitev, ki se običajno opravljajo devet dni zapovrstjo, po latinsko novena. Pogosto se devetdnevnica začne devet dni pred liturgičnim praznikom, ki je povezan z izbrano temo. Cerkev tudi priporoča, da se za zaključek devetdnevnice izbere nedelja, Gospodov dan. Milosti, za katere prosimo, lahko v čakanju in zorenju devetih dni počasi odpirajo pot spreobrnjenja. Čakanje ima svoj smisel v tem, da nas popelje na neke vrste duhovno romanje, ki nas bolj odpira za prejem milosti.

Devetdnevnica črpa svoj navdih iz življenj svetnikov (hagiografije). Priljubljene devetdnevnice se poleg Marije naslanjajo na številne svetnike, še posebej pa na tiste, ki veljajo za pomočnike v določenih zadevah in jim Bog dovoljuje, da to pomoč opravljajo tudi sedaj v svojem blaženem življenju.

Ali je molitev devetdnevnice vedno rodovitna?

Osebna molitev, ki izhaja iz pravega duhovnega razpoloženja, to je volje do spreobrnjenja, ki se kaže v dejanjih, in se zna odpreti tudi navzven, ter pristna ponižnost in izročenost Božji previdnosti je sama po sebi rodovitna, četudi ne daje vidnih rezultatov takoj tukaj in zdaj. Dobro je ohraniti v zavesti, da devetdnevnica kljub temu, da je čudovito molitveno orodje, ni neke vrste čarobna paličica, ki bi bila neke vrste zagotovilo proti vsem nezgodam, niti ni magični recept z zagotovljenimi učinki.

Rodovitnost devetdnevnice se meri v duhovnih kategorijah, ki ne delujejo po človeški logiki, pač pa Božji logiki in milosti. Zato je devetdnevnica ob liturgiji skromna oblika molitve, ki nam pomaga bolje uskladiti naše svetno življenje, ki je včasih tako zasuto s hrupnostjo in zapletenimi osebnimi okoliščinami, z Božjo voljo. V tem smislu lahko devetdnevnica deluje tudi kot pot do duhovnega razločevanja.


Izbira števila »devet«

Zakaj ravno število devet in ne kakšno drugo? Število devet ima predvsem simbolno vlogo, ki izhaja iz naše naravne človeške izkušnje. Zarodek se v maternici oblikuje devet mesecev in za prihod človeškega bitja na svet je potrebnih devet mesecev. Tako se človek, ki se devet dni poglablja in pripravlja na prejem zaprošene milosti, nehote vključuje v dinamiko »oblikovanja zarodka«.

Svetopisemska in teološka utemeljitev

Sveti Pavel naroča, naj neprenehoma molimo (1 Tes 5,17), kar predpostavlja vztrajanje v molitveni dejavnosti. To pomeni, da se vsak dan resnično malo bolj spreobrnemo k Bogu in živimo bolj sveto v navzočnosti Najvišjega. Lep zgled vztrajanja v molitvi najdemo tudi v Tobijevi knjigi, ki pripoveduje zgodbo o Sari, ki je vztrajala v molitvi tri dni in tri noči brez hrane in pijače. Prosila je Boga, naj jo tako ali drugače reši njene nesreče, in bila je uslišana. Tako je torej devetdnevnica globoko zakoreninjena v rodovitna tla duhovnega življenja, zaradi svoje dolžine in ponavljajoče se strukture pa tudi »oblika modro prilagojenega vztrajanja v molitvi«, kakor je v uvodu h knjigi zapisal brat Bernard-Marie.