Nekateri so sprva mislili, da gre za pustno šalo, v zapisu spominja sodelavec avstrijskega Kathpressa Roland Juchem, v resnici pa je bil to prvovrstni zgodovinski dogodek: 11. februarja 2013, po naključju na pustni ponedeljek, je Benedikt XVI. pred zbranimi kardinali s tihim glasom, ki ga sprva ni bilo lahko razumeti, v latinščini prebral izjavo: »Zavedajoč se resnosti tega dejanja v polni svobodi izjavljam, da se odpovedujem službi rimskega škofa, naslednika sv. Petra, (…), zato bo 28. februarja 2013 ob 20. uri Petrinski sedež v Rimu izpraznjen in bodo tisti, ki so zato poklicani, dolžni sklicati konklave za izvolitev novega papeža.« Presenečenje in razburjenje sta bila popolna.

Papež je nazadnje prostovoljno odstopil s položaja pred več kot 700 leti: to je bil Celestin V., ki pa je vladal le nekaj mesecev. Ko se je začetni šok zaradi Benediktove izjave umiril, so prevladali pritrdilni odzivi. Benedikt XVI. je s tem uspel odpraviti mističnost papeškega položaja in ga na nek način naredil bolj človeškega, so takrat zapisali številni komentatorji.

»Sporni« status zaslužnega papeža

Medtem ko je bila Benediktova odpoved papeški službi v veliki meri razumljena kot zgledna, pa sta bila njegov status in vloga po njej ocenjena nekoliko sporneje. Ker je še naprej nosil bela oblačila, se pustil naslavljati s »svetim očetom« in imenovati »upokojeni papež«, se je začelo t. i. »obdobje dveh papežev«. Kar v resnici ni primerno. Bil je in je samo en papež, ki mu je Benedikt že pred odstopom obljubil popolno pokorščino.

Kljub temu je pogled na zaslužnega papeža v beli obleki povzročal zmedo - tudi zato, ker so se nanj sklicevali posamezni Frančiškovi kritiki. Proti Benediktovi volji: zato je nemški cerkveni dostojanstvenik nekaterim ljudem mirno pokazal vrata. V javnosti pa ta umik s papeškega položaja ni bil vedno dovolj jasen. Celo ugledni politiki, kot je nekdanji italijanski notranji minister Matteo Salvini, so se pozneje v javnosti pojavili v majici z napisom »Moj papež je Benedikt XVI.«.

Frančišek se je vzdržal vsakršnega odklanjanja

Sam papež Frančišek je pazil, da ni niti namignil na kakršno koli odklanjanje od svojega predhodnika. To je ohranil tudi po Benediktovi smrti: v pogovoru za medije 24. januarja letos je Benedikta XVI. označil za »gospoda« in pojasnil, kako je z njegovo smrtjo 31. decembra »izgubil očeta«.

Zgodovinarji in cerkveni pravniki že nekaj časa zahtevajo jasna pravila za morebitne prihodnje odstope s papeškega položaja: odstop namreč pomeni, da mora to dejanje sprejeti oz. potrditi nekdo drug, nadrejeni, kar pa v primeru papeškega odstopa nekako ni izvedljivo, spominja Juchem.

Vatikan potrebuje več izkušenj s papeškimi odstopi, preden jih začne kakor koli urejati ali upravljati.

Dejstvo, da lahko papež odstopi z vodilnega položaja v Katoliški cerkvi in kakšni pogoji morajo biti za to izpolnjeni, ureja kanon 332 z dvema pogojema: odstop je treba podati prostovoljno in ga ustrezno napovedati. Nič več kot to. Benedikt XVI. se je teh zahtev držal. Po drugi strani pa se je narave svojega odstopa in statusa »zaslužnega papeža« domislil sam s svojimi zaupniki.

Kljub temu papež Frančišek po lastnih navedbah še ni razmišljal o kakršni koli novi uredbi glede tega vprašanja. Najprej, je pojasnil, Vatikan potrebuje več izkušenj s papeškimi odstopi, preden jih začne kakor koli »urejati ali upravljati«.

Joseph Ratzinger (1927-2022), Benedikt XVI. (2005-2013). FOTO: Vatican Media

Nova ureditev odstopov s papeškega položaja

Obstajajo predlogi, da bi o papeškem umiku s položaja razmišljali v težkih primerih, kot so demenca, koma ali ugrabitev. Benedikt se je odločil svobodno in pri zdravi pameti. Kaj pa, če sedanji papež zaradi nesreče, atentata ali telesne ali duševne bolezni tega ne bi mogel storiti? Dosedanjo določbo, po kateri je apostolski sedež »oviran« (sede impedita), bi bilo torej treba natančneje oblikovati.

Poleti 2021 so strokovnjaki pod vodstvom kanonistke Geraldine Boni iz Bologne na večjezični spletni platformi začeli zbirati in obravnavati predloge za natančnejše predpise. Šlo je tako za nove cerkvenopravne norme glede svobodne in zavestne odpovedi papeža Petrinski službi kot tudi za njegovo popolno nesposobnost. Kdo lahko ugotovi in potrdi takšno nesposobnost, če papež sam tega ne more več storiti? In kdo odloča o tem, ali lahko sedanji papež še vedno izraža svojo voljo ali ne?

Bolj ko je status nekdanjega papeža jasen, manjša je nevarnost, da bi se kritiki novega papeža zbirali okoli njegovega predhodnika.

O predlogih za status in način življenja »zaslužnega papeža« so še za časa Benedikta XVI. razpravljali precej previdno. Bonijeva je v strokovnem članku zapisala, da so se omejili na vključitev »nekaterih predpisov v izogib škodljivim nesporazumom«. Predvsem je šlo za to, da se pravice papeža v odstopu »okrnejo« do te mere, »da se na noben način ne krši dostojanstva tistega, ki je za njim zasedel Petrov sedež«.

Takšni predpisi bi morali urejati odstopni akt z vsemi potrebnimi formalnostmi in trenutkom začetka veljavnosti. Poleg tega so po Bonijevih besedah strokovjaki podali tudi predloge glede določila o nazivu in oblikah naslavljanja, bivališču, sredstvih za preživljanje, odnosih s sedanjim papežem, osebnem statusu, načinu življenja, cerkvenih in javnih dolžnostih, pogrebu in pokopu osebe, ki se odloči za odstop.

Papež Frančišek je že napovedal, da bi se po morebitnem odstopu imenoval zaslužni rimski škof in bi želel bivati v rezidenci za upokojene duhovnike v italijanski prestolnici. Bolj ko je status nekdanjega papeža jasen, manjša je nevarnost, da bi se kritiki novega papeža zbirali okoli njegovega predhodnika, je prepričan avstrijski vatikanist Roland Juchem.