Narodni muzej Slovenije je v zbirki Katalogi in monografije izdal zajetno in obsežno (764 strani) knjigo Depo iz Mušje jame pri Škocjanu na Krasu. Avtorji besedil so trije, akad. prof. dr. Biba Teržan in dr. Peter Turk iz narodnega muzeja ter dr. Elisabetta Borgna, profesorica z videmske univerze. Besedilo je dvojezično slovensko in italijansko, na koncu pa je povzetek in sklep Bibe Teržan, poleg slovenščine in italijanščine še v angleščini in obsega 50 strani.

Strokovna in analitična objava

Ta knjiga je temeljna strokovna in analitična objava depoja iz Mušje jame pri Škocjanu na Krasu, največjega prazgodovinskega depoja z ozemlja Slovenije (depo je arheološka najdba večje skupine predmetov na enem mestu). V obsežni knjigi so v ločenih študijah predstavljene vse zvrsti predmetov, ki so jih odkrili v depoju. Gre za več kot 800 bronastih in železnih predmetov: napadalnega in obrambnega orožja, posodja in noše. Objavljene so tudi speleološka študija brezna, temeljita zgodovina raziskav in študija o kemični sestavi deponiranih bronastih predmetov. V obsežnem sklepu je najdišče kot eno osrednjih nadregionalnih votivnih mest umeščeno v sredozemski in srednjeevropski prostor v času pozne bronaste dobe in zgodnje železne dobe, to je od 13. do 8. stoletja pr. Kr.


Vhod v Mušjo jamo

Čeprav so predmete že zelo natančno popisali v začetku prejšnjega stoletja, potem pa napisali še vrsto člankov, komentarjev in delnih objav, je bilo treba najdbe ponovno ovrednotiti na podlagi sodobnih spoznanj ter zapolniti še nekatere delčke mozaika v zgodbi. Med drugim so temeljito popisali zgodovino raziskav, dodana je študija o kemični sestavi deponiranih bronastih predmetov, nova speleološka študija brezna in nov zemljevid, kar je prispeval speleolog dr. Andrej Mihevc.

Z arheologi so sicer sodelovali tudi oblikovalci, prevajalci (slovenski, italijanski in angleški jezik), ilustratorji in kartografi. Monografijo v arheoloških krogih označujejo za ključno etapo pri preučevanju mlajše prazgodovine.

Predmeti so na Dunaju

Zadnji dan oktobra 1909 se je v vhodno brezno Mušje jame spustil tržaški jamar Pietro Savini. Na površini nasipnega stožca je naletel na rimsko čelado, kar ga je vzpodbudilo k poskusnemu izkopavanju. Našel je še nekaj suličnih osti in fragmentiranih bronastih predmetov. Najdbe je v odkup ponudil najprej tržaškemu muzeju, ker pa so mu ponudili več, jih je prodal na Dunaj. Naravoslovni muzej Dunaj je v letih 1910 in 1911 organiziral izkopavanja v jami. Pod vodstvom kustosa Prazgodovinskega oddelka Josefa Szombathyja je dela izvajal Savini.

Raziskali so le majhen del obsežnega nasipnega stožca pod vhodom v brezno. Približno meter globoko so naleteli na okrog 20 cm debelo kulturno plast. Med žganino in živalskimi kostmi je ležalo na stotine večinoma bronastih in tudi železnih predmetov. Zastopano je napadalno in obrambno orožje (meči, sulične osti, čelade), orodje (sekire, srpi, noži), deli noše (igle, fibule, ovratnice, zapestnice, uhan) in kovinsko posodje (kotlički, vedra).

Najdbe so odpeljali na Dunaj, po prvi svetovni vojni pa so jih morali skoraj polovico odstopiti Italiji. Tržaški muzej je dobil le slabše primerke najdb. Slovenci iz te jame hranimo samo en predmet, sedem odlomkov bronastega vedra, v Pokrajinskem muzeju Koper.

V zadnjih desetletjih so se poleg jamarjev v jamo spuščali tudi iskalci zakladov. Tako je nastalo nekaj manjših privatnih zbirk. Da bi se tako početje preprečilo, je Park Škocjanske jame leta 2003 vhod v brezno zamrežil.

Nadregionalni pomen svetišča

Velika jama na Prevali oziroma Mušja jama je nekaj čez 50 metrov globoko brezno južno od Škocjana (Škocjanskih jam). V nasipni groblji kamenja na dnu brezna se je nahajala izjemna količina pretežno bronastih in redkih železnih predmetov. Med preko tisoč predmeti prevladuje orožje. Posebej številne so sulične osti, pogoste pa so tudi tulaste sekire, meči, čelade, fragmenti bronastega posodja (kotlički, vedra) in deli noše (igle, fibule, ovratnice).

Arheologi jih postavljajo v čas med 12. in 8. st. pr. Kr. in so očitno ostanek darovanj in kultnih obredov, ki so jih tedanji prebivalci izvajali nad Mušjo jamo.

Predmeti so večinoma razlomljeni, nekateri do nerazpoznavnosti, na mnogih je moč opaziti izpostavljenost visokim temperaturam. Vse to je najverjetneje posledica kultnih opravil pred darovanjem podzemnim božanstvom.

Za nekatere predmete lahko sklepajo na njihov mediteranski, za številne druge pa na panonski izvor. Nad Mušjo jamo je torej v navedenem časovnem razponu obstajalo svetišče nadregionalnega pomena, katerega doseg je zaobjemal pokrajine od Panonske nižine do osrednje Italije. Razvitost skupnosti, ki so v tem času poseljevale Škocjan z okolico, si torej razlagajo prav s kontrolo, ki so jo imele nad tako pomembnim kultnim mestom.