Te dni smo v enem od t. i. osrednjih slovenskih tiskanih medijev brali trditve, ki so, če se izrazimo malce slikovito, širile precej protiustaven vonj (beri: smrad). Nekemu nekdanjemu diplomatu se je zdelo potrebno napisati (in uredniku začuda vredno objaviti) prispevek, v katerem je (predvsem) krščanskemu delu državljanskega telesa odrekel z ustavo zajamčeno pravico do zasebnega in javnega, osebnega in skupnostnega izpovedovanja vere. Med drugim smo namreč v dolgoveznem spisu lahko brali tudi trditve, da »demokracija religioznost/cerkev tolerira samo za zidovi, ker je na napačni strani zgodovine«. Celotna poanta teksta je bila ravno v tem, da sta demokracija in krščanstvo absolutno neskladna in da zato demokracija zahteva izločitev ne le verskih institucij, temveč tudi verske argumentacije iz javnega prostora. Skratka: kristjani, marš za cerkvene in zakristijske zidove (kamor so vas naši ideološki očetje nekoč že spravili, pa ste se predrzno vrnili v javni prostor), sicer …

Ko oznanjamo evangelij, oznanjamo človekove pravice, človekovo dostojanstvo, enakopravnost, spoštovanje drugih, socialni princip, spoštovanje človekove svobode, seveda tudi verske svobode.

Evangeljske korenine demokracije

Ni naš namen dodatno polemizirati s pisarijo, s katero se, ne smemo se slepiti, gotovo strinja marsikateri progresivni sodržavljan, temveč to zgodbico uporabiti kot povod za vsaj droben premislek o tem, kaj lahko kristjani prispevamo k boljšemu stanju demokracije, za katero izza vsakega vogala slišimo govoriti, da je v hudi krizi. In tudi je.

Res je, Cerkev je na pluralnost demokratične ureditve nekoč gledala precej »postrani«, a stvari in pogledi so se že davno tega bistveno spremenili. Naj glede tega spomnimo na pogovor z »evropskim« škofom dr. Antonom Jamnikom, ki smo ga pred letošnjimi volitvami v Evropski parlament objavili v prilogi Slovenski čas. Prav zaradi tega, ker Katoliška Cerkev demokracije dolgo ni sprejemala in je imela do nje sumničav odnos (ne nazadnje: Cerkev vendarle ni demokratična ustanova), smo ga vprašali, kako sam vidi današnji odnos med Cerkvijo in demokracijo. Škofov odgovor si velja tudi v luči uvoda tega prispevka prebrati še enkrat: »Glede demokracije, različnih družbenih sistemov je morda zanimiv odgovor papeža sv. Janeza Pavla II., ki je zapisal, da 'ni oznanjevalec demokracije, ampak oznanja evangelij, ko pa oznanja evangeljsko sporočilo, k temu seveda sodijo človekove pravice in vsi temeljni principi demokracije'. Demokracija ima torej na tej ravni svoje korenine že ob izviru evangelija, od začetka krščanskega oznanjevanja. Ko oznanjamo evangelij, oznanjamo človekove pravice, človekovo dostojanstvo, enakopravnost, spoštovanje drugih, socialni princip, spoštovanje človekove svobode, seveda tudi verske svobode.«

Škof Jamnik je spomnil, da se Cerkev na ravni svojega družbenega nauka s temi vprašanji ukvarja že od konca 19. stoletja, štafetno palico tega premisleka pa je od svojih predhodnikov prevzel tudi papež Frančišek. V Atenah, zibelki demokracije, je, kot je dejal dr. Jamnik, »izpostavil svetovno zaskrbljenost zaradi erozije demokratičnih vrednot in pozval k prehodu od strankarstva k sodelovanju za okrepitev demokratičnega sistema. Poudaril je tudi, da je demokracija najboljše zdravilo proti vsakršnemu avtoritarizmu, individualizmu in brezbrižnosti.«

Raziskave kažejo, da lahko osebna vernost pozitivno prispeva k demokratični naravnanosti posameznika, če so izpolnjeni nekateri pogoji.

Osebna vernost in demokracija

Cerkev našega časa je torej izrazito naklonjena demokraciji in jo želi po svojih močeh in s svojim delovanjem krepiti, in sicer predvsem tako, da v dobi vedno bolj skrajnega individualizma ljudi znova uči občestvenosti, torej uči, kako živeti skupaj.

Da je prav to izrednega pomena, kažejo tudi empirične raziskave. Naslonimo se na tem mestu na strokovne ugotovitve, ki so bile nedavno predstavljene v avstrijskem javnem prostoru. Raziskave namreč kažejo, da lahko osebna vernost pozitivno prispeva k demokratični naravnanosti posameznika, če so izpolnjeni nekateri pogoji. Na primer: če je versko prepričanje posameznika povezano z aktivno pripadnostjo verski skupnosti in socialno angažiranostjo, takšna kombinacija krepi zaupanje v parlamentarizem in kakovost demokracije; tak posameznik pa je hkrati bistveno manj dovzeten za to, da bi iskal kakšnega »močnega voditelja« in sledil njegovim populizmom. Po drugi strani pa raziskave kažejo: posamezniki, pri katerih ob močnih verskih prepričanjih umanjka povezava z vernim občestvom in dejavno držo, so bistveno bolj nezaupljivi do demokratične ureditve in bistveno hitreje zagovarjajo avtoritarne oblike izvajanja oblasti.

Znana teza, da bo družbam bolje, ko bo prevladalo verovanje brez pripadnosti (believing with-out belonging), se v luči teh ugotovitev kaže kot zgrešena. Brez dejavne vpetosti v versko skupnost in njeno (tudi socialno) delo je posameznik bistveno bolj dovzeten, da bo njegova osamljena in difuzna religioznost padla v past te ali one politične ideologije/demagogije.

Oratoriji so ta čas ena najprepričljivejših oblik učenja skupnega življenja, prizadevanja za skupno dobro, dialoškega brušenja ob besedi in igri.

Učenje skupnega življenja

Vrnimo se na tej točki v slovenski tukaj in zdaj. Poletje je denimo čas, ko po številnih slovenskih župnijah zaživijo oratoriji. Več tisoč mladih animatorjev zavzeto pripravlja in izvaja vsebinsko bogate programe, ki se jih udeležuje krepko več kot 20.000 otrok. Oratoriji so ta čas ena najprepričljivejših oblik učenja skupnega življenja, prizadevanja za skupno dobro, dialoškega brušenja ob besedi in igri.

Povedano malce izzivalno: že samo sedanji oratorijski živžav (pa koliko je še drugih dejavnosti v slovenski Cerkvi) naredi za boljšo prihodnost slovenske demokracije in njeno odpornost na takšne ali drugačne zdrse bistveno več kot prazno besedičenje samooklicane elite, ki bi (slovensko) demokracijo reševala tako, da bi »amputirala« krščanske vrednote, ki so vgrajene v njene temelje.

Prispevek je bil najprej objavljen v velikošmarenski dvojni številki Družine.