Celjska Mohorjeva družba je izdala prevod knjige Cicely Saunders Čujete z menoj. Navdihi za delo in bivanje v paliativni oskrbi.

Cicely Saunders: Čujete z menoj

Cicely Saunders je verjetno prva zdravnica, ki je svojo poklicno kariero namenila oskrbi umirajočih. Zbirka njenih zapisov Čujte z menoj je smerokaz pri iskanju načinov, kako pomagati bolnim in njihovim bližnjim pri nudenju hospic in paliativne oskrbe. Usmerja pa nas tudi k oblikovanju lastne odgovornosti za kakovost našega osebnega življenja in življenja oseb, zaupanih nam v oskrbo, vse do izteka njihovega telesnega življenja.

Knjigi Čujte z menoj je izzivi za vsakega izmed nas

Zapisi vabijo k razmisleku o uveljavljanju človekove pravice do paliativne oskrbe in s tem do čim bolj kakovostnega življenja vse do njegovega konca. Nagovarjajo nas tudi k prepoznavanju pomena celostne oskrbe hudo bolnih in umirajočih, in to ne le v bolnišnicah in domovih za starejše, ampak tudi v domačem okolju. Ob tem je knjiga dobrodošla tudi ob uvajanju še vedno sistemsko neurejenega področja dolgotrajne oskrbe tako za uporabnike storitev in njihove sorodnike, kakor tudi za formalne in neformalne oskrbovalce.

Pravzaprav so v knjigi Čujte z menoj izzivi za vsakega izmed nas. Ali sploh razumemo, kaj pomeni samo »čutiti z nekom«, ne le v času preizkušenj, ampak vsak dan znova in vedno? Povabilo k branju nas vabi tudi k razmišljanju o svojem lastnem življenju.

Sopomenka za ustanovitev sodobnega gibanja hospicev

Ime Cicely Saunders (1918–2005) je sopomenka za ustanovitev sodobnega gibanja hospicev. Oskrba v hospicih je ena od velikih družbenih inovacij 20. stoletja in Saundersova je temu razvoju posvetila večino svojega življenja v odrasli dobi. Vedno je poudarjala pomen proučevanja in poučevanja.

Njeno delo je spodbudilo nastanek številnih novih ustanov po vsem svetu. Toda temelj njenih načrtov so bila religiozna ter duhovna razmišljanja, ki jih je prenašala v svoje delo in pisanje. Ta razmišljanja so se sčasoma še poglobila pod vplivom prevladujoče teološke in filozofske miselnosti, iz katere je prav tako črpala navdih za svoje ideje.

Éline Landon: Materinska izgorelost in duhovna izčrpanost

Znan je začetek zgodbe: »Poročila sta se in imela veliko otrok«, ni pa nujno, da poznamo tudi nadaljevanje. Pogosto mislimo, da se ljubezen pojavi takoj in da je materinski nagon prirojen. Vendar pa stvari ne potekajo vedno tako.

V prvih tednih z novorojenčkom se pojavijo obdobja joka, močne utrujenosti, preizkušnje v zakonu, občutek nesposob­nosti, kričanje, krivda. Ženske morajo krmariti med vlogo matere, žene in uspešne ženske v službi in doma.

Opravljati vse naenkrat je pogosto naporno. Biti mati in imeti čas zase sta, tako se zdi, dve nasprotujoči si in med seboj nezdružljivi stvari. Številne mlade mamice ogroža izgorelost. Utrujenost zaradi skrajšanih noči in teža odgovornosti postavita pred preizkušnjo fizično in psihično zdravje matere.

Večina mater si večkrat reče: »Hitim, hitim, a mi ne uspe narediti vsega!« Odziv na tovrstno razmišljanje nam posta­vlja vprašanje »Kam hitiš? Mar ne veš, da so nebesa v tebi?« Da, nebesa so v nas, a pogosto pozabimo na to.

Ponovno moramo odkriti nebesa, ki so v nas, Jezusa, ki je v nas. On nas zmore dvigniti, ponovno postaviti na noge, nas ljubiti take, kakršne smo, in nam vrniti veselje do življenja.

Pričevanja predstavljajo košček avtoričinega materinskega življenja

Knjiga Éline Landon Materinska izgorelost in duhovna izčrpanost je napisana kot devetdnevnica, ki nas bo v devetih tednih vodila skozi molitev na temo izgorelosti. Namenjena je materam, da bi se naučile dan za dnem z zaupanjem spočiti se v Bogu. Vsako poglavje sestavljajo: odlomek iz Svetega pisma, razmišljanje, molitev, da bi zmogle zaupati Božjemu usmiljenju, in še pričevanje. Pričevanja predstavljajo košček avtoričinega materinskega življenja, ki nam ga zaupa z veliko preprostostjo in je ilustracija obrav­navane teme. Čas za molitev naj bo poseben čas, označen v rokovniku kot kakšno drugo pomembno srečanje. Najpomembnejše je, da svoje srce odprete temu, s čimer vas želi obdariti Gospod.

Avtorica nas vabi na prav posebno avanturo s Svetim Duhom ...


Od leve: Cvetka Rezar, Polona Kovačič, Natalia Berezina, Tadeja Petrovčič Jerina, Aleš Čeh

Éline Landon (1978), poročena mamica petih otrok, je ustanoviteljica združenja, katerega cilj je podpirati starše in jih spodbujati k aktivni vlogi pri vzgoji otrok. Knjiga Materinska izgorelost in duhovna izčrpanost je nadaljevanje Priprave na rojstvo, ki je leta 2019 izšla pri Celjski Mohorjevi družbi.

Maurizio Mirilli: Drobtinice veselja

Duhovnik Maurizio Mirilli v knjigi Drobtinice veselja govori o nečem, kar iščemo vsi: o pravem veselju. Pri tem opozori na pravi izvor veselja, to je Božje usmiljenje, ki nas napolnjuje, ko se osvobodimo svojih grehov in se vrnemo h Gospodu ter se ponovno združimo z Njim. Govori o polnosti veselja, ki pripada vsakomur, tudi tistim, ki so običajno odrinjeni iz družbe. Pripoveduje nam tudi o veselju, ko se pustimo presenetiti tej osvobajajoči moči Božjega odpuščanja, ki nam je vedno podarjeno v najtežjih trenutkih, ko se nam zdi, da smo izgubili pravo pot.

Knjižica Drobtinice veselja s predgovorom papeža Frančiška pripoveduje o pravem, resničnem veselju, ki nas celo v najtežjih trenut­kih dviga in nas vzpodbuja, da živimo pristno in izpolnjeno življenje v skladu s Kristusovim naukom. Po drugi strani pa opustil lažne zadovoljitve, značilne za ta naš svet, ki nas sili k takojšnjim, kratkotrajnim potešitvam lastnih potreb.

Vodja ustanove za mladinsko pastoralo v rimski škofiji

Maurizio Mirilli se je rodil leta 1970 v italijanskem mestecu Mesagne blizu Brescie. Leta 1994 je zaključil študij statističnih in matematičnih ved na univerzi La Sapienza v Rimu. Po zaključenem študiju filozofije in teologije na Papeški lateranski univerzi je opravil specializacijo iz moralne teologije na Papeški akademiji Alfonsiana. Leta 2004 je bil imenovan za župnika v rimski škofiji ter se posvetil pastorali mladih. Od leta 2009 je vodja ustanove za mladinsko pastoralo v rimski škofiji. Pri založbi Edizioni San Paolo je izdal številne publikacije. Ena od njih je tudi ta knjiga.

Anne-Sixtine Pérardel: 10 korakov do boljšega čustvenega življenja

Mladi (in malo manj mladi) se slabo poznajo in se nimajo radi. Malo ljudi se zaveda svoje resnične svobode. Premalo se jih zaveda lastnega dostojanstva in spoštovanja, ki si ga zaslužijo. Kdor se želi zares razviti in zrasti, mora vedeti, kaj lahko pri sebi ovrednoti ali izpopolni in kaj ga bo dovolj motiviralo, da bo v življenju napredoval.

Avtorica Anne-Sixtine Pérardel, ugledna francoska psihoterapevtka, je pri pisanju izhajala iz bogatih terenskih izkušenj dela z mladimi. Njena knjiga 10 korakov do boljšega čustvenega življenja bo razveselila najstnike in njihove starše, a ne samo njih!

Knjižica je sežetek temeljnih vprašanj, ki si jih mora zastaviti vsak, kdor bi svoja čustva rad uporabil za zadovoljno in uspešno življenje, sebi in drugim v prid. »Svet žeja po ljubezni.« Ta ugotovitev je Anne-Sixtine Pérardel spodbudila, da se je posvetila čustveni in spolni vzgoji. Svoje strokovno delo posveča novi generaciji mladih, ki jih žeja po smislu. Prav hrepenenje po smislu jo povezuje z več tisoč mladostniki, ki jih je doslej srečala na svojih predavanjih in tečajih osebne rasti. Na to temeljno človeško hrepenenje odgovarja po sokratskem načelu: »Spoznaj samega sebe« in mlade usmerja k razvoju v celovite, svobodne in odgovorne osebe.

Vsak si vzeti čas za to, da se dobro spozna

V desetih korakih je povzela osnove, na katerih lahko vsak razvije čustveno zadovoljno, izpolnjeno in sijoče življenje. Vaje, zasnovane na trojčku dobrega poznavanja sebe, ljubezni do sebe in zaupanja vase, nas spodbujajo, naj rastemo v svobodi, da lahko ljubimo. Avtorica je prepričana, da si mora vsak, kdor želi biti srečen, vzeti čas za to, da se dobro spozna. Tako si bo pridobil najboljše izhodišče za to, da se bo v življenju lahko dobro odločal.


Od leve: Cvetka Rezar, Polona Kovačič, Natalia Berezina, Tadeja Petrovčič Jerina, Aleš Čeh

Francozinja Anne-Sixtine Pérardel je po diplomi iz filozofije na inštitutu za primerjalno filozofijo študij nadaljevala na inštitutu za družinske vede in pridobila specializacijo iz vzgoje za življenje. Strokovno se posveča temeljnim bivanjskim vprašanjem, ki si jih zastavlja človek, zlasti tistim, ki so povezana z ljubeznijo, odnosi, svobodo in srečo. Kot svetovalka za čustveno življenje in spolnost predava zlasti po šolah. Piše tudi blog Liberté pour aimer (svobodni – da ljubimo).

Polona Kovačič: Brez iskre ni požara

Polona Kovačič je napisala knjigo za otroke Brez iskre ni požara. Naj jo povzamemo.

Navihana šestletna deklica Iskra Požar ima dva bratca. Mlajši, Plamen, je star tri leta, starejši, Miha, pa deset. Iskra se rada druži z bratoma, kljub temu pa včasih sanjari, kako krasno bi se bilo vsak dan igrati z deklico, z lastno sestrico.

Mami je punca, to je res, ampak ona se med tednom nima časa igrati z Iskro. Poleg tega je stara in večine njenih iger ne razume. Sestrica ne bi nikoli zavrnila Iskrinega povabila k igri, češ da mora pomiti posodo, kot to včasih stori mama. Prav tako je nikdar ne bi zafrkavala, da se igra otročarije, kot to počne starejši brat Miha. Z njo bi se igrala šolo ali vrtec, zato bi bilo imenitno imeti sestrico.

Iskra ugotavlja, da postajajo otroci iz leta v leto pametnejši. A tega žal ne more trditi za svoje starše, saj z vsakim novim družinskim članom razvijejo bolj nenavaden okus za imena. Miha je najstarejši brat, mamin in očkov prvorojenec s čisto normalnim imenom. Iskra, druga po vrsti, ima skoraj normalno ime in je tudi sicer zelo normalna deklica. Plamen, najmlajši v družini, pa ima nenavadno ime za dečka.

Čeprav si Iskra želi sestrice, se boji, da bi jo starši poimenovali Vžigalica, in to jo nekoliko odvrne od njene želje.

O tem in še o mnogih dogodivščinah petčlanske družine Požar Iskra pripoveduje nagajivo in iskrivo.