Erika Jazbar, ugledna novinarka in aktivna članica slovenske narodne skupnosti na Goriškem in Tržaškem, pomembno sooblikuje slovenski prostor in širi slovensko zavest med Slovenci v Italiji. Foto: I. Ž.

Celoten intervju si preberite v Družini.

Ste Goričanka z dušo in srcem ...

V Gorici živim od rojstva, 45 let, in si ne morem predstavljati, da bi lahko živela kje drugje. Ta košček zemlje je geografsko posrečen, krajinsko ganljivo lep, lučaj od morja in hribov, med Krasom in Brdi, prežet z duhovnostjo, ki žari iz Ogleja, s kulturno dimenzijo srednje Evrope. Na Goriškem, ko to hočejo, se brez retorike, politikov in čezmejnih projektov prepletajo in medsebojno oplajajo različni kulturni, jezikovni, verski, človeški tokovi.

Avtohtoni Goričani, tako slovenski kot furlanski, smo danes sicer v manjšini, saj so z državnimi službami, vojašnicami in istrskimi begunci v povojnih desetletjih naselili veliko ljudi od zunaj, a ko se srečamo, se takoj prepoznamo. Tudi po tem, da uporabljamo krajše stavke in da smo manj glasni.

Poleg novinarstva ste avtorica, soavtorica in urednica več knjižnih publikacij. Katerih?

Samohvala ni simpatična zadeva, pa vendar. Vodnik po slovenskih sledovih v mestu Gorica, ki sem ga pripravila s svojim tastom, zbirateljem narodnega blaga Zdenkom Vogričem, je imel dve različici in dve izdaji, ki sta obe kmalu pošli, saj se je obakrat zgodilo, da je vodnik izšel v obdobju, ko je skušala goriška občinska uprava brisati slovensko navzočnost iz mestnega središča, in boljše promocije knjiga ni mogla imeti. Od Timave do Idrije je vodnik po slovenskem delu goriške pokrajine. 35 let Slovenske skupnosti na Goriškem je knjiga o nastanku in zgodovini slovenske politične stranke, ki se še danes drži načela samostojnega nastopanja z lipovo vejico. Nato je tu politična biografija našega mnogo prezgodaj preminulega Mirka Špacapana, ki sva jo pripravila z Milošem Čotarjem, pa knjižica o poslikavah Toneta Kralja v cerkvi v Pevmi, ki sva jo napisala s pokojnim župnikom Vojkom Makucem, omenila bi še delo v zvezi s pesniškimi zbirkami goriške besedne ustvarjalke Claudie Voncina, pa zanimivo knjigo spominov našega šolnika Albina Sirka. Še nekaj drugih knjig je, a ne bom naštevala.

Pomemben je tudi vaš delež pri pripravi knjige o Ivanu Omanu, ki je izšla pri založbi Družina.

Uredila sva jo s prijateljem Dejanom Valentinčičem, napisal pa jo je Ivan Oman, ki je po prvem srečanju na sloviti domačiji v Zmincu sprejel izziv, da bo odgovarjal na najina vprašanja. Ivan Oman je človek in politik, ki gradi iz srčne kulture, razumno in realpolitično, govori jasno in čisto. Ker politika zanj ni življenjski poklic, si privošči daljnosežnejšo vizijo. Ve, kaj sta krščanska demokracija in njen socialni nauk. Kot demokrat iskreno trpi, kot trpimo vsi, ko gledamo, kaj se dogaja s pomladno stranjo.

Pri tej knjigi je bilo najlepše to, da smo se pri njej srečali Slovenci, ki prihajamo z vseh koncev, a smo zrasli iz enake duhovne kulture, tiste predvojne, ki jo je Ivan Oman srkal neposredno, drugi pa smo iz nje črpali drugače, saj se je v nekaterih oazah ohranila: direktor Družine Tone Rode v Argentini, jaz v Gorici oziroma v Italiji in Dejan Valentinčič, začuda, med Kanalom in Novo Gorico.

Že od mladih nog ste dejavna članica slovenske narodne skupnosti v Furlaniji-Julijski krajini na številnih področjih.

Opravila sem skoraj v celoti »cursus honorum«, ki ga ponuja naša razvejana organiziranost, z leti pa izluščila tiste dejavnosti, ki mi najbolj ležijo. Od klavirja in pevskega zbora, dramske družine ter odbojke do politike, ki se je začela v mladinski sekciji s »flikanjem« znamk ter poslušanjem starejših, nato kot članica izvršnih odborov nekaterih organizacij. Danes se ob pisanju omejujem na odbore založbe Goriška Mohorjeva družba in našega hrama Kulturnega centra Lojze Bratuž ter krovne organizacije, Sveta slovenskih organizacij.

Slovenska narodna skupnost v Italiji doživlja prehodno obdobje, ki bo v naslednjih letih precej spremenilo njeno sliko. Skrčili so se naša politična in gospodarska teža ter naše zavedno jedro, strukture temu niso sledile, ker so ostale nedotaknjene, mlajše generacije razmišljajo povsem drugače, v zadnjih letih študirajo v Sloveniji, veča se razkorak med poklicno in nepoklicno kulturo, bistveno manj je prostora za intelektualno soočanje.

Ste ena od pobudnikov Srečanj pod lipami, odmevnih predavanj v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici. Ta pomembna tribuna izžareva demokratično stvarnost na Goriškem in v širšem slovenskem prostoru. Ste gonilna sila teh dogodkov.

Srečanja prirejamo od poletja 2013. V prej omenjeni ideološko kristalizirani mikrokozmos so prinesla nekaj vsebinskih poudarkov, katerih smo se na Goriškem v zadnjih letih odvadili, zato so vzbudila takojšnje zanimanje tistih, ki takih vsebin in gostov nočejo na našem koncu, in pa tistih, ki ob vedno navzoči pevsko-glasbeno-gledališki kulturni ponudbi iščejo tudi drugo. Odtlej nas po eni strani napadajo, po drugi strani pa prikličemo publiko, ki je čezmejna, saj se takih poudarkov zelo otepajo tudi ali predvsem na Novogoriškem. No, in katera so ta grozna imena, ki prihajajo k nam? Alenka Puhar, Igor Omerza, Jože Dežman, Jože Možina, France Pibernik, Ivan Štuhec, Pedro Opeka, Tomo Križnar, Peter Sušnik, pa cerkveni dostojanstveniki in verske vsebine, ob njih čisto »naše«, manjšinske tematike, ljudje iz zdomstva, pomladni politiki. Doslej smo imeli 115 večerov, ki bi bili za demokratično družbo povsem normalna tribuna, za naše razmere, tudi na čezmejni ravni, pa nekaj, kar si zasluži posebno pozornost, filtrirano poročanje, pridevnike, ki spadajo v prejšnje tisočletje.

S svojim delom ste zelo izpostavljeni, kar gotovo ni lahko?

Ne vem, če bi se strinjala. Nisem sama, temveč delujem v skupnosti, sodelujem z ljudmi, ki jih cenim in jim zaupam. Delam to, v kar verjamem. Imam notranji mir. Če pogledam okoli sebe, se čutim privilegirano.

Tudi italijanski kulturno-politični prostor vam je dal priznanja za vaše delo.

V zadnjem času tej dimenziji posvečam manj pozornosti iz čisto preprostega razloga, ker se vsega ne da. S poklicnega vidika, pa tudi v svojem vsakdanjem življenju, delujem predvsem med Slovenci v Italiji. Naj pa povem, da zaplavati v italijanskem morju je Slovencem omogočeno, če si tega želijo. Veliko je kolegov, ki so se uveljavili. Sama te potrebe ne čutim, odraščala sem z nekaterimi odličnimi ljudmi, ki bi lahko bili na visokih položajih kjerkoli, a so raje delovali pri nas in tudi žareli, s svojim zgledom pa cepili tudi nekatere med nami.

Decembra lani vam je končno tudi Združenje novinarjev in publicistov podelilo častno priznanje Boruta Meška za medijsko ozaveščanje slovenske družbe.

Kaj naj rečem? Ko sem prebrala imena ostalih nagrajencev, me je streslo. Posebna čast je zame, da sem se znašla v taki družbi, tudi če pomislim na imena nagrajencev iz prejšnjih let. Same osebnosti, ki spadajo v moj Olimp. Zame je bilo posebno zadoščenje tudi v tem, da je nagrada prišla iz sredine, ki jo sestavljajo ljudje, ki delajo prepogosto proti toku, v nelahkih razmerah in brez legitimacije sistema, zato da ustvarjajo potrebne pogoje, da se slovenska družba vendarle normalizira. V zadnjih dveh desetletjih je bilo veliko korakov v tej smeri, tako da je včasih pesimizem, ki preveva matično družbo, pretiran …

Celoten intervju si preberite v Družini.