»Zdravniki in medicina nismo nikoli nasprotovali temu, da se ljudem prihrani trpljenje ob koncu življenja. Vedno smo se trudili, da ga je vse manj, in se bomo tudi v prihodnje. Pacient ima pravico izbrati način zdravljenja, je pa res, da prostovoljno končanje življenja na način, ki ga predlaga ta zakon, ne sodi v področje medicine,« opozarja dekan dr. Švab.

Nasprotovanju zakonskemu predlogu se pridružujeta katedra in senat

Nadalje pojasnjuje, da zakonskemu predlogu soglasno (z vsemi 80 glasovi članic in članov) nasprotuje tudi fakultetni senat, v stališču, ki ga je pripravila fakultetna Katedra za medicinsko etiko, pa med drugim piše, da vse zdravniške organizacije v državi in tudi Komisija za medicinsko etiko nasprotujejo predlogu ZPPK, nasprotovanju pa se pridružujeta tudi Katedra za medicinsko etiko in Senat Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani.

Tradicija ohranjanja in ne uničevanja človeškega življenja

»Ta ima kot učiteljica mladih študentov medicincev, bodočih zdravnikov, zelo odgovorno nalogo, da tudi zanje obdrži tradicijo ohranjanja in ne uničevanja človeškega življenja, brez katere si ni mogoče zamišljati stare in sodobne medicine, in ostro zavrača misel, da bi s tako miselnostjo okužili študent(k)e medicine ter zdravnike in zdravnice. Medicinska fakulteta jih mora vzgajati s humanističnimi načeli in zgledi naših učiteljev Šerka, Milčinskega in Trontlja in nadaljevati to tradicijo,« je zapisano v stališču.

Nesprejemljiv pritisk na zdravništvo in medicino

Dr. Švab vidi predlagano zakonsko rešitev, da bi bili pomoč pri samomoru in evtanazija zdravnikom naložena kot poklicna dolžnost, kot nesprejemljiv pritisk na zdravništvo in medicino kot stroko, ki je v nasprotju z načeli medicinske etike in profesionalizma, ki so jim kot zdravniki stroka zavezani že vse od vpisa na medicinsko fakulteto, zlasti pa po tem, ko začnejo delati kot zdravniki.

Takšna rešitev ni ustrezna

Dr. Švab ne pozna in se zato ne more spuščati v razloge predlagateljev zakona, da so se odločili za predlog, ki močno posega v področje medicine, zakaj je bilo tako malo komunikacije z zdravniško stroko in kakšni so bili motivi predlagateljev: »Vem pa, da takšna rešitev ni ustrezna, o čemer govori tudi to, da so se v drugih državah odločili za drugačne rešitve, po katerih ta usluga ne sodi v področje medicine in zdravstvenih storitev. Upam, da bomo do take odločitve prišli tudi v Sloveniji, da bo dialog obsežen, dolgotrajen in bo vodil do nekega skupnega stališča, sprejemljivega za celotno družbo, tako medicino kot vse ostale in javnost.«

Tudi tokrat se zgledujmo po Avstriji in Švici

Če se v Sloveniji na področju zakonodaje radi zgledujemo po Avstriji in Švici, bi bilo enako pametno tudi v tem primeru, saj tam uveljavljene rešitve v ničemer ne ogrožajo pacientov, obenem pa puščajo veliko etično stisko, ki jo bodo imeli zdravniki, ob strani, še poudarja dekan dr. Igor Švab.

Stranski učinki, na katere ljudje ne pomislijo

Hkrati zavrača argumente predlagateljev, da je v zakonu vrsta varovalk zoper možne zlorabe: »Zelo se bojim, da bo prihajalo do zlorab in težav, odgovoren pa bo tisti, ki je tak postopek izvedel. In po zdajšnjem predlogu se bo na sodišču znašel zdravnik in ne predlagatelji zakona niti tisti, ki bi tak zakon sprejeli. Skrbi me tudi, na kar zdravniki že ves čas opozarjamo, da bo evtanazija pokazala tiste svoje stranke učinke, na katere ljudje zdaj niti ne pomislijo pogosto. Predvsem so to širjenje indikacij za evtanazijo, evtanazijski mobing in vrsta drugih stvari.«

Glavna varovalka proti evtanaziji je, da zakona ni

Zato dekan dr. Švab ponavlja stališče fakultetne Katedre za medicinsko etiko glede predloga Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja posameznika: »Dosedanja praksa evtanazije v državah, ki jo izvajajo, je pokazala, da nobene varovalke ne morejo preprečiti zlorab. Glavna varovalka proti evtanaziji in prostovoljnemu končanju življenja posameznika (samomoru) je, da zakona ni.«