Dejan Pacek je v knjigi Od konflikta h kompromisu in podnaslovom Oris odnosa med državo in Katoliško cerkvijo v Sloveniji 1966–1991 (560 strani za objavo prirejene doktorske disertacije) snov razdelil v tri večja poglavja. V prvem je prikazal odnos med državo (komunisti) in cerkvijo v Jugoslaviji v letih 1945–1966, pri tem je osvetlil predvsem odnos med komunistično oblastjo in Cerkvijo ter slovensko versko komisijo.

V drugem, najobsežnejšem poglavju, je raziskal odnos med državo in cerkvijo v Sloveniji v letih 1966–1991. Pri tem je obdelal sedem tem: Beograjski protokol ter obnovitev diplomatskih odnosov med Jugoslavijo in Svetim sedežem, zakonske in administrativne ukrepe oblasti proti Cerkvi v Jugoslaviji oziroma Sloveniji, dejavnost Cerkve v luči poročil občinskih verskih komisij, Slovensko duhovniško društvo v službi diferenciacije, Teološko fakulteto v Ljubljani in slovenski verski tisk ter redovne in laične organizacije.

V tretjem je primerjal položaj Cerkve v Sloveniji in na Hrvaškem v letih 1966–1991: pravni položaj Cerkve v Sloveniji in na Hrvaškem ter razlike v odnosu slovenskih in hrvaških škofov do državnih oblasti. Gre za temeljito raziskavo ter prikaz sobivanja komunističnega totalitarnega režima in Cerkve na Slovenskem od leta 1945 do demokratizacije.

45-letni odnosi med komunističnim režimom in Katoliško cerkvijo

V daljšem povzetku je še v zgoščeni obliki prikazal 45-letne odnose med komunističnim režimom in Cerkvijo. Vsebina je pestra in zanimiva, saj je bil komunistični režim izrazito totalitaren, Cerkev pa je bila edina večja družbena skupina, ki si je ni mogel v popolnosti podrediti. Zato pa jo je moral tolerirati, na različne načine jo je omejeval, delal nanjo različne pritiske in bil do njenih predstavnikov, še posebno v prvem desetletju po vojni, zelo nasilen. Ker je režim za nadzor nad prebivalstvom uporabljal tajno policijo Udbo, je seveda tudi Cerkev bila pod njenim nadzorom in deležna tudi z infiltracije vanjo.

Povojno obdobje večletne brezpravnosti

S koncem druge svetovne vojne in prevzemom oblasti s strani komunistične partije se je za Katoliško cerkev v Jugoslaviji začelo obdobje večletne brezpravnosti, v katerem je revolucionarni režim s številnimi represivnimi ukrepi – v prvi vrsti s sodnimi obsodbami cerkvenih predstavnikov in prilastitvijo cerkvenega premoženja – hotel narediti konec tako njeni družbeni moči in vplivu kot neodvisnosti v odnosu do totalitarne oblasti, je zapisal avtor. Iz tega razloga je bila proticerkvena dejavnost državnih oblasti v prvih povojnih letih prvenstveno usmerjena v izničenje ali vsaj občutno zmanjšanje vpliva Svetega sedeža na delovanje Cerkve v Jugoslaviji, saj si je zaradi mednarodne razsežnosti cerkvene organizacije komunistična partija v težnji po popolnem družbenem monopolu ni mogla v celoti podvreči.

Dejan Pacek FOTO: Ivo Žajdela

Režim je poskusil razbiti enotnost Cerkve

Prizadevanja komunističnih oblastnikov, da bi si Cerkev v Jugoslaviji podredili z osnovanjem tako imenovane narodne Cerkve, so se zaradi odločnega nasprotovanja jugoslovanskih škofov naglo izkazala za neuspešna. Režim je zato poskusil povzročiti razkol med škofi in duhovniki ter s tem razbiti enotnost Cerkve z ustanavljanjem marionetnih duhovniških društev, razpetih med zvestobo Cerkvi in režimu, ki so tudi po neuspehu te politike še dolgo služila kot poglavitno sredstvo politike diferenciacije. Jugoslovanski oblastniki so v Svetem sedežu videli največjo oviro pri urejanju odnosov med državo in Cerkvijo, še posebej, ko so z njegovo podporo jugoslovanski škofje prepovedali režimska duhovniška društva. Napoved, da bo v kardinalsko čast povzdignjen na montiranem procesu obsojen zagrebški nadškof in metropolit dr. Alojzije Stepinac, je zato beograjski vladi služila kot priročen izgovor za enostransko prekinitev diplomatskih odnosov s Svetim sedežem v decembru 1952.

Zagrebški nadškof in metropolit dr. Alojzije Stepinac.

Začetek pogajanj o sporazumu med Jugoslavijo in Svetim sedežem

Manj kot desetletje pozneje je stekel proces normalizacije odnosov med državno in cerkveno stranjo, ki je naprej obrodil sadove na meddržavni ravni. Interes jugoslovanske strani za obnovitev diplomatskih odnosov, spravljiva drža jugoslovanskih škofov do režimskih oblasti ter zaupanje papeža Pavla VI. v moč

diplomacije in koristnost sporazumevanja s komunističnimi državami, kar je bilo vse položeno v temelje vatikanske Ostpolitik, so omogočili začetek pogajanj o sporazumu med Jugoslavijo in Svetim sedežem junija 1964. Pod neuradnim imenom Beograjski protokol je bil v jugoslovanski prestolnici podpisan dve leti kasneje, junija 1966. V njem so bila v vsega štirih členih predvsem ponovljena načela urejanja odnosov z verskimi skupnostmi iz jugoslovanske ustave in njej podrejene zakonodaje.

Spominska plošča na Kredarici, posvečena zagrebškemu nadškofu in metropolitu dr. Alojziju Stepincu.

Dogovor o delni obnovitvi diplomatskih odnosov med državama

Največji dosežek zahtevnih pogajanj je predstavljal dogovor o delni obnovitvi diplomatskih odnosov med državama. Novembra istega leta so bili vzpostavljeni poluradni diplomatski odnosi na ravni vladnih odposlanstev, ki so dobili obliko običajnih diplomatskih odnosov s povzdignjenjem odposlanstev v veleposlaništvo oziroma apostolsko pronunciaturo avgusta 1970. Oživljeni bilateralni odnosi so naglo napredovali, saj sta si obe strani od tega obetali znatne koristi.

Prehod iz konfliktnega v kompromisno obdobje

Sveti sedež je preko uspešnega sodelovanja z Jugoslavijo želel doseči uveljavitev pri neuvrščenih državah in spodbuditi dialog z vzhodnoevropskimi komunističnimi režimi z namenom izboljšanja položaja tamkajšnjih krajevnih Cerkva. Medtem se je jugoslovanski režim nadejal, da bo sodelovanje s Svetim sedežem na področju mednarodne politike prispevalo k lojalnemu in konstruktivnemu odnosu Cerkve v Jugoslaviji do države. Kljub intenzivnemu sodelovanju in številnim gestam naklonjenosti med predstavniki Svetega sedeža ter jugoslovanske vlade, so odnosi med krajevno Cerkvijo in jugoslovansko oblastjo še naprej vidno zaostajali za meddržavnimi odnosi. Ne glede na to je razvidno, da se je v tem obdobju v odnosih med državo in Cerkvijo v Jugoslaviji začel prehod iz konfliktnega v kompromisno obdobje, pri čemer sta se srečali pragmatična jugoslovanska politika in cerkvena politika prilagajanja socialistični državni in družbeni ureditvi. Cerkvena stran je pri tem pristala na ustavne in zakonske omejitve delovanja, medtem ko je državna stran opustila najbolj grobe oblike represije in Cerkvi dopustila nemoteno opravljanje verske dejavnosti, vendar skrčene na področje bogoslužja ter verskega formiranja in informiranja.

Razstava Boj proti veri in Cerkvi (13. 11. 2017), sramotilna karikatura Cerkve s podobama škofov Rožmana in Stepinca, v povojnem komunističnem časopisju.

Komunistični režim je versko življenje zamejil za zidove cerkva in domov

Prva jugoslovanska ustava iz leta 1946, kakor tudi vse njene naslednice, je sicer jamčila vsem državljanom svobodo vesti in veroizpovedi, kot človekove zasebne oziroma osebne zadeve (verska pripadnost kot sestavina človekove osebnosti in nedotakljiv del njegovega zasebnega življenja), svobodno in avtonomno delovanje verskih skupnosti v verskih in organizacijskih zadevah (v mejah spoštovanja ustavne ureditve), versko šolstvo za pripravo duhovniških kandidatov (pod splošnim nadzorom države) ter možnost materialne pomoči države verskim skupnostim (kot sredstvo nagrajevanja tako imenovanega patriotičnega odnosa do ustavne ureditve).

Vendar je komunistični režim z ustavnimi določili o zasebnosti verskega prepričanja ter o ločitvi verskih skupnosti od države in javne šole monopoliziral karitativno, izobraževalno in kulturno dejavnost, versko življenje pa zamejil za zidove cerkva in domov ter skušal na ta način karseda izničiti družbeni vpliv in ekonomsko moč Cerkve. V zasledovanju navedenih ciljev se je režim skliceval na ustavno prepoved zlorabe verskega prepričanja in verskih skupnosti v politične namene (ne da bi ob tem pravno opredelil, kdaj delovanje verskih skupnosti preide na politično področje).

Režim je Cerkev potisnili v družbeni geto

Režimski politiki do verskih skupnosti je služila tudi vrsta zakonov, ki so skupaj z represivno politiko do verskih skupnosti Cerkev potisnili v družbeni geto. Vendar je Cerkev v Jugoslaviji v odnosu do državne oblasti v primerjavi s cerkvenimi občestvi v državah za železno zaveso premogla več ključnih prednosti. Kot prvo, je mogel Sveti sedež vse od leta 1945 naprej imenovati nove škofe brez neposrednega vpletanja civilnih oblasti. Jugoslavija namreč za razliko od sovjetskih satelitskih držav v zakonodajo ni prevzela načela o obveznem državnem pristanku v primerih škofovskih imenovanj, ki je med vsemi ukrepi najbolj dušil življenje Cerkve pod preostalimi evropskimi komunističnimi režimi, med temi še posebej na Češkoslovaškem in Madžarskem.

Škofje Maksimiljan Držečnik, Jožef Pogačnik in Janez Jenko v Vatikanu leta 1965.

Duhovniška društva so cerkveni hierarhiji povzročala nemalo težav

Kot drugo, so jugoslovanski škofje mogli nastavili duhovnike v župnije ali za druge cerkvene službe, ne da bi bili pri tem primorani iskati predhodno soglasje državnih organov. Kot tretje, je avtonomija škofov v podeljevanju cerkvenih služb bistveno okrnila možnosti vplivanja režimskih duhovniških društev na delovanje Cerkve. Čeprav so jugoslovanska duhovniška društva cerkveni hierarhiji povzročala nemalo težav, pa niso mogla vplivati na škofovska imenovanja ali jih celo preprečiti, kakor je to uspevalo sorodnim društvom tako imenovanega domoljubnega klera ali klera miru iz držav vzhodnega bloka. Cerkev v Jugoslaviji je mogla zaradi navedenih okoliščin ohranjati vlogo organizacijsko čvrste, enotne in v odnosu do državne oblasti v vseh bistvenih vidikih neodvisne ustanove.

Slovenska verska komisija – podaljšana roka režima

Slovenska verska komisija, ustanovljena leta 1944 in ukinjena leta 1991, je vseskozi predstavljala javno strokovno-politično komisijo. Vršila je nadzorno in posredovalno vlogo v odnosu do verskih skupnosti, delujočih znotraj republiških meja, med katerimi je bila Katoliška cerkev kot največja in najbolj organizirana verska skupnost v središču njene pozornosti. Pri sprejemanju odločitev je sledila interesom slovenske republiške politike, ki si je vztrajno prizadevala za avtonomijo pri urejanju odnosa z verskimi skupnostmi, tudi ko ta še ni bila pravno formalizirana.

V sedemdesetih letih se je komisija postopoma preobrazila v prvenstveno strokovni organ. Vzporedno je oblikovanje odnosa oblasti do verskih skupnosti prevzel neformalni sestav najvišjih predstavnikov oblasti in varnostnega sistema, tako imenovana minikoordinacija.

Nadškof Jožef Pogačnik med posvetitvijo nove cerkve v Dražgošah leta 1968.

Ozračje se je sprostilo šele ob koncu 80. let

Ob koncu osemdesetih let republiška verska komisija o delovanju verskih skupnosti ni več odločala, ampak jih je le še spremljala. Verska komisija je obravnavala vsa pomembnejša vprašanja glede odnosov med civilno oblastjo oziroma samoupravno socialistično družbo in verskimi skupnostmi.

V skladu s svojimi pristojnostmi največkrat ni reševala konkretnih zadev, ki so nastopale v odnosih med oblastjo in verskimi skupnostmi, jih je pa spremljala ter dajala pobude in usmeritve za njihovo reševanje pri drugih državnih organih. V ta namen je sodelovala s pristojnimi republiškimi organi, ustanovami in organizacijami ter z občinskimi verskimi komisijami.

Prav tako je sodelovala v medrepubliškem usklajevanju odnosov do verskih skupnosti v okviru zvezne verske komisije ter vzdrževala stike s posameznimi republiškimi in pokrajinskimi verskimi komisijami (v največji meri s hrvaško dvojnico).

Šele »na koncu« zahteve Cerkve za prisotnost v javnem življenju

Republiška verska komisija je iz leta v leto podrobno spremljala stanje in razvoj odnosov med državo oziroma »samoupravno socialistično družbo« in verskimi skupnostmi v Sloveniji. Po potrebi je o tem obveščala najvišje predstavnike republiške oblasti, poleg njih pa glede na naravo zadev tudi druge republiške in zvezne organe.

V prvem obdobju po letu 1966 je slovenska verska komisija veliko pozornosti namenila uveljavitvi uradnega tolmačenja vsebine Beograjskega protokola in širših okoliščin njegovega podpisa na nižjih ravneh odnosa med državo in Cerkvijo ter vse pogostejše delovanje slednje izven strogo verskega področja. V prvi polovici sedemdesetih let jo je najbolj zaposlovalo snovanje in usklajevanje republiškega zakona o pravnem položaju verskih skupnosti, ki bi to delovanje zajezil in sankcioniral, v drugi polovici desetletja pa uveljavitev zakona tako pri verskih skupnostih kot na nižjih ravneh državne uprave. Skozi celotna osemdeseta leta spremljamo njena soočanja z obujenimi ali popolnoma novimi zahtevami Cerkve po večjih možnostih za prisotnost v javnem življenju, ki so prišle do izraza predvsem v razpravi o spremembah zvezne in republiške ustave v zadnjih letih obstoja skupne države.

Cerkev kot nekaj kar je zunaj (socialističnega) sistema

Pravni položaj Katoliške cerkve in ostalih verskih skupnosti v Jugoslaviji je bil urejen v skladu z ustavami iz leta 1946, 1963 in 1974, zveznim Zakonom o pravnem položaju verskih skupnosti iz leta 1953 (njegovo izvedbo so opredeljevale republiške uredbe), ki je bil zgolj formalno spremenjen in dopolnjen leta 1965, po letu 1971 pa z republiškimi in pokrajinskimi zakoni o pravnem položaju verskih skupnosti (v slovenskem primeru iz leta 1976). Mednarodnopravno veljavnost je imel Beograjski protokol (popolnoma izvirna oblika meddržavnega sporazuma), podpisan s strani Jugoslavije in Svetega sedeža leta 1966. V njem sta se sopodpisnici v prvi vrsti strinjali, da jugoslovanska ustava in zakonodaja zagotavljata zadostno stopnjo svobode katoliške vere in Cerkve v Jugoslaviji. Ustava Federativne ljudske republike Jugoslavije iz leta 1946 je državljanom zajamčila svobodo vesti in svobodo veroizpovedi, uveljavila ločitev Cerkve od države, verskim skupnostim zagotovila svobodo v verskih poslih in v opravljanju verskih obredov, dopustila je državno materialno pomoč verskim skupnostim, a je tudi vsebovala prepoved zlorabe vere v politične namene in obstoja političnih organizacij na verski osnovi ter predvidela podržavljenje šolstva. Vendar se je začetna izrazito sovražna drža komunistične partije do Cerkve v Jugoslaviji sčasoma preobrazila v politiko strogega ločevanja Cerkve in države in obravnavanje religije kot zasebne zadeve.

V tem smislu religija in Cerkev nista bili več gledani kot nekaj protisocialističnega in protisistemskega, ampak kot nekaj kar je zunaj (socialističnega) sistema. Zaradi tega je jugoslovanski režim verskim skupnostim dopuščal svobodo sicer ozko pojmovanega, toda za poslanstvo verskih skupnosti vendar temeljnega verskega delovanja.

Izločitev verskih skupnosti in vsebin iz javnega življenja

Ustavno načelo ločitve države in Cerkve je bilo s strani komunističnega režima razumljeno v negativnem smislu izločitve verskih skupnosti in z njimi povezanih verskih vsebin iz javnega življenja, temu pa je služilo tudi ustavno določilo o religiji kot zasebni zadevi posameznika.

Sistem enopartijske vladavine je tudi v jugoslovanski izvedbi zgolj toleriral obstoj verskih skupnosti, vernikom pa je bilo tako kot v drugih socialističnih državah dovoljeno svoje družbene interese uresničevati le v strukturah tako imenovane samoupravne družbe, ki so vsa delovala kot transmisija oblastne garniture. V povojnem obdobju načrtne ateizacije so bili Cerkvi v Jugoslaviji izpodkopani temelji za vsakršno pomembnejšo javno ali družbeno dejavnost. Poleg osebnega duhovnega poglabljanja so se smeli verniki udejstvovati le v notranjem cerkvenem oziroma liturgičnem življenju; nikakršnih možnosti pa ni bilo, da bi se angažirani laiki povezali v organizacijah s katoliškim predznakom.

Zakristijsko krščanstvo, zaznamovano z intimizmom

Omejitev izpovedovanja vere in življenja po njej na zasebno sfero je bila prvič vnesena v jugoslovansko ustavo leta 1963; skorajda do črke natančno je bila nato prevzeta v slovensko republiško ustavo in je kot svojevrstni korektiv stala poleg določbe o svobodnem izpovedovanju vere. Ena od največjih posledic sistematičnega izrinjanja vere v zasebnost je bila, da so verniki desetletja po koncu druge svetovne vojne zaživeli tako imenovano zakristijsko krščanstvo, zaznamovano z intimizmom, to je begom v privatno in subjektivno.

Konec osemdesetih let so začeli predstavniki Cerkve poudarjati, da je človek osebno, ne zasebno bitje, in v isti sapi opozarjati, da je delitev na javno in zasebno življenje nesprejemljiva. Tedaj je že bilo mogoče pod vprašaj postaviti desetletja veljavne komunistične dogme in javno zagovarjati alternativni družbenopolitični model. Slednje se je odvijalo v široki razpravi o spremembah slovenske ustave, ki jo je sprožila načrtovana sprememba zvezne ustave, torej že v letu 1987. Razprava o ustavnih spremembah je vključevala predloge za spremembo tistega dela republiške oziroma zvezne ustave, ki je opredeljeval obseg verske svobode.

Program ZKJ je religijo obravnaval kot zablodo in slepilo

Čeprav je program ZKJ še vedno obravnaval religijo s slabšalnimi izrazi, to je kot zablodo in slepilo, je javno mnenje v glavnem ni več obravnavalo na ta način, čemur je sledila tudi republiška politična elita. Slovenska skupščina je leta 1989 izglasovala obsežen sklop amandmajev k republiški ustavi iz leta 1974, ki so nakazovali novo smer razvoja slovenske družbe.

Ob utrditvi slovenske suverenosti v odnosu do jugoslovanske federacije, ukinitvi partijske države in uvedbi večstrankarstva, je iz slovenske republiške ustave izpadlo v mnogih pogledih problematično določilo o zgolj zasebni naravi verovanja. Jugoslovanska oblast je najprej na zvezni ravni, kasneje pa v okviru republik in avtonomnih pokrajin, sprejemala specifične zakonske in administrativne določbe z namenom, da v največji možni meri zoži delovanje Cerkve in ostalih verskih skupnosti na ozko razumljeno versko področje in s tem zavaruje pridobljen oblastni in ideološki monopol.

Nadškof Jožef Pogačnik med srečanjem s politiki, levo Rudi Čačinovič.

Zakon o pravnem položaju verskih skupnosti

Po enostranski prekinitvi diplomatskih odnosov s Svetim sedežem se je jugoslovanska oblast nemudoma lotila urejanja odnosov z verskimi skupnostmi, pri čemer si je pripisovala pravico, da na temelju ustavnih določb s posebnim zakonom uredi delovanje verskih skupnosti ter vzpostavi modus vivendi s Cerkvijo preko neposrednih pogajanj z jugoslovanskim episkopatom in mimo Svetega sedeža. Zakon o pravnem položaju verskih skupnosti, sprejet v zvezni skupščini leta 1953, je bil prvi povojni pravni predpis, ki je razčlenil ustavna načela s področja verske svobode in delovanja verskih skupnosti. Obenem je uzakonil principe in uveljavil prakso glede urejanja odnosov med državo in verskimi skupnostmi, kar je vse ostalo v veljavi do razpada Jugoslavije.

Prepoved opravljanja izobraževalne in karitativne dejavnosti

Sprejetje Zakona o pravnem položaju verskih skupnosti v SR Sloveniji leta 1976 je bil rezultat temeljitih priprav in vsestranske (tudi javne) razprave o njegovi vsebini, predvsem pa o novostih, ki jih je nameraval vnesti v odnos med državo in Cerkvijo v Sloveniji. Nastanku navedenega zakona je botroval prenos urejanja pravnega položaja verskih skupnosti z zvezne ravni na republike in avtonomni pokrajini konec leta 1971 ter sočasni poskusi krajevne Cerkve, da prevzame družbene naloge, ki so bile do tedaj monopol države.

Zakon je povečini povzel določila predhodnega zakona iz leta 1953, vanj pa je bilo vključenih tudi nekaj novosti. Od teh je bila najpomembnejša določba, da je v okviru verskih skupnosti prepovedano organizirati oziroma opravljati dejavnosti, ki jih je zakonodajalec opredelil kot dejavnost splošnega ali posebnega družbenega pomena, v prvi vrsti izobraževalno in karitativno dejavnost.

Režim je poskušal Cerkev onemogočiti v vlogi družbenega dejavnika

Komunistični režim v Sloveniji, naj je ta imel liberalni ali represivni predznak, je poskušal Cerkev tudi po podpisu Beograjskega protokola, ki je Jugoslavijo dodatno zavezal k spoštovanju verske svobode, onemogočiti v vlogi družbenega dejavnika.

Cerkev v Sloveniji je zaradi uresničevanja sklepov 2. vatikanskega koncila, normalizacije odnosa med Jugoslavijo in Svetim sedežem ter sočasnega nastopa liberalnega obdobja v jugoslovanski notranji politiki po letu 1965 opazno prenovila in intenzivirala pastoralno dejavnost. To je vodilo v konflikt s komunistično oblastjo, saj je postal ogrožen njen dotedanji monopol nad slovensko družbo na področju urbanizma, v in izobraževanja, dobrodelnosti in organiziranja ljudi. Najočitneje se je to izkazalo v primeru poskusov vzpostavitve organizirane cerkvene dobrodelnosti v drugi polovici šestdesetih let.

Režim je v karitativni dejavnosti videl sredstvo širjenja družbenega vpliva

Po koncu liberalnega obdobja v jugoslovanski notranji politiki v letu 1972 je slovenska oblast zopet strožje presojala organizirano karitativno dejavnost Cerkve, saj je v njej prvenstveno videla sredstvo širjenja družbenega vpliva Cerkve. V želji, da bi ji to preprečili, je bilo v republiški zakon o pravnem položaju verskih skupnosti iz leta 1976 vneseno določilo, da je v okviru verskih skupnosti prepovedano vzpostaviti vzporedne strukture praktično vsem obstoječim družbenim organizacijam in dejavnostim.

Poglavitna posledica tega določila je bila, da se je cerkvena dobrodelnost vse do leta 1990 odvijala brez lastnih organizacijskih struktur in kot izključno notranja cerkvena zadeva.

Problematika gradnje novih cerkva

Od vseh za oblast bolj ali manj spornih dejavnosti Cerkve v Sloveniji po letu 1966 je njun odnos sicer najdlje in najintenzivneje zaznamovala problematika gradnje novih cerkva, ki je bila dolgo obdobje načrtno ovirana. Republiško politično vodstvo je šele v poznih sedemdesetih letih v pričakovanju skorajšnje smrti predsednika Josipa Broza - Tita in z njo povezane negotovosti glede prihodnosti države dalo občinskim oblastem nove smernice za reševanje teh vprašanj, ki so v ospredje postavile cilj vzpostavitve in vzdrževanja sožitja med vernimi in nevernimi občani. Vendar je to predstavljalo šele začetek premagovanja odpora lokalnih političnih dejavnikov. Ti so v glavnem upravičene zahteve cerkvenih občestev po novogradnjah povečini še naprej vrednotili kot slabonamerne in zato nezaželene poskuse Cerkve po uveljavitvi v javnosti. Zaradi tega je od ideje o postavitvi cerkve, na primer sredi novega delavskega naselja, do njene realizacije preteklo več let ali celo desetletjih; v vmesnem času pa so se dvigovali valovi nezadovoljstva tako na strani nosilcev verskega kot revolucionarnega izročila.

Vtis o enakopravnem družbenem položaju verujočih

Z ugodno razrešitvijo najodmevnejših primerov zahtevkov za gradnjo novih cerkva (Kidričevo, Portorož, Nova Gorica) je sovpadala odločitev cerkvenega vodstva, da bo postopke za novogradnje cerkva sprožil le v primerih, kjer je za to obstajala resnična potreba in je bila vloga obenem oprta na široko podporo lokalnega prebivalstva.

Toda ključna je bila odločitev republiške oblasti, da za merilo pri odločanju upošteva javno mnenje in ne ideologije. Kar se je na prvi pogled zdelo kot popuščanje zahtevam Cerkve in poraz, je oblasti na daljši rok prineslo zgolj korist. Utemeljenost je namreč izgubil očitek o zatiranju Cerkve in vernikov preko oviranja, da bi ti prišli do ustreznih prostorov za verske obrede in posle, zaradi česar se je v javnosti pa tudi pri veliki večini slovenskih katoličanov še naprej uspešno vzdrževal vtis o enakopravnem družbenem položaju verujočih v jugoslovanskem socializmu.

Vsota raznih oblik diferenciacije

Za slovensko republiško oblast je bila politika do Cerkve v prvi vrsti vsota raznih oblik diferenciacije, ki je že takrat dala ime strategiji netenja nesoglasij ter poglabljanja nasprotij in nezaupanja med udi Cerkve: med škofi, med škofi in duhovniki, med duhovniki in verniki ter tudi med krajevnimi Cerkvami in njihovim vrhovnim vodstvom v Vatikanu, vse z namenom, da bi se razbila enotnost Cerkve, na kateri je temeljila njena odpornost na zahteve oblasti po popolni – tako operativni kot ideološki – podreditvi.

Cirilmetodijsko društvo – najpomembnejši element diferenciacije

Povojna duhovniška društva so predstavljala največji izziv enotnosti in s tem neodvisnosti Cerkve v Jugoslaviji v odnosu do povojnega režima. Predstavljala so namreč realno grožnjo razkola znotraj Cerkve, vendar so po drugi strani predstavljala tudi skrajni domet režima pri poskusih vplivanja na delovanje Cerkve.

Cirilmetodijsko društvo slovenskih katoliških duhovnikov, ustanovljeno leta 1949 ob sodelovanju republiške izpostave tajne policije, se je izkazalo kot najpomembnejši element diferenciacije znotraj Cerkve v Sloveniji. Kljub majhnemu vplivu na vodstvo Cerkve in težišču delovanja na področju mariborske škofije je njegovim članom republiška verska komisija pripisovala precejšnje zasluge za omejevanje dejavnosti Cerkve na strogo versko področje in za zoperstavljanje kritični drži duhovnikov do režima. Še bolj kot dokazovanje možnosti sožitja med državo in Cerkvijo je naklepom oblasti služilo dejstvo, da je društvo med duhovniki zasejalo precejšnje nezaupanje.

Škofe ter duhovnike razdeliti na naklonjene in nenaklonjene

V prvih letih delovanja Cirilmetodijskega društva je na cerkveni strani prevladovala bojazen, da je ustanovitev društva prvi korak k oblikovanju narodne, z drugimi besedami režimske Cerkve, ki ne bi bila več v polnem občestvu s papežem. Tudi potem, ko je bila obranjena vez Cerkve v Jugoslaviji s Svetim sedežem, si je režim še naprej prizadeval škofe in duhovnike razdeliti na njemu naklonjene in nenaklonjene.

V slovenskem primeru so sredstva strategije diferenciacije sprva bila zvečine represivne in le deloma idejne narave, dokler ni sčasoma prevladal finančni vzvod diferenciacije v obliki radodarnega subvencioniranja aktivnosti društva ter prispevka za socialno in pokojninsko zavarovanje članov društva. Vodilni ali aktivnejši člani društva so mogli računati na raznovrstne javne počastitve in dodatne materialne privilegije, kakor so jim bila po drugi strani zaprta vrata do visokih cerkvenih služb in nazivov.

Nadškof Jožef Pogačnik.

Delitev na patriotično in nepatriotično duhovščino ni uspela

Vendar so od sredine šestdesetih let ter tekom sedemdesetih let druga za drugo izginjale vsebine, kjer bi mogli slovenski škofje in duhovniško društvo zavzeti različna stališča na škodo enotnosti Cerkve v Sloveniji. Velika zasluga za to gre ljubljanskemu nadškofu in metropolitu dr. Jožefu Pogačniku, ki si je iskreno in vztrajno prizadeval za uresničevanje sklepov 2. vatikanskega koncila ter se odzival na pobude Svetega sedeža za normalizacijo odnosov in izogibanju konfliktov z republiško oblastjo.

Tako se niso mogli, ali vsaj ne v celoti, uresničiti naklepi oblasti po razbijanju enotnosti Cerkve zaradi razlik v sprejemanju koncilskih novosti ali zaradi delitve na tako imenovano patriotično in nepatriotično duhovščino. Vodstvene strukture so kmalu spoznale, da razlike med tako imenovanim naprednim in konservativnim taborom v Cerkvi v Sloveniji niso tako velike, da bi onemogočile cerkveno vodstvo. Slovensko duhovniško društvo, v kar se je v začetku sedemdesetih let preimenovalo Cirilmetodijsko društvo, je iz leta v leto izgubljalo značaj združbe duhovnikov, ki bi se zaradi svoje lojalnosti in neproblematičnosti do oblasti bistveno ločevala od preostalih stanovskih tovarišev.

Mariborski pomožni škof dr. Vekoslav Grmič. FOTO: Zoltan Gerenčer

Mariborski pomožni škof dr. Vekoslav Grmič in somišljeniki

Poglavitno polje diferenciacije je namesto tega postalo razhajanje med slovenskimi in hrvaškimi škofi v odnosu ter zahtevah do režima, vse bolj pa tudi stališča, ki jih je o odnosih med državo in Cerkvijo zavzemal mariborski pomožni škof dr. Vekoslav Grmič in njegovi somišljeniki. Osnovno poslanstvo Slovenskega duhovniškega društva, ki je bilo v urejanju socialnega položaja članov, sodelovanju pri pokoncilski prenovi krajevne Cerkve ter v utrjevanju zvestobe slovenski domovini ter državni skupnosti jugoslovanskih narodov in narodnosti, v osemdesetih letih nikakor ni moglo sprožati odpora s strani slovenskega cerkvenega vodstva, kakor tudi ne delovati privlačno za mlajše generacije duhovnikov, pri katerih je oblast ugotavljala radikalizacijo stališč v smislu zahtev po večji verski svobodi. Od začetka osemdesetih let naprej republiška oblast pri preprečevanju tako imenovane politizacije Cerkve ni mogla več resno računati na društvo. Ker je nepopravljivo izgubilo raison d'etre je konec desetletja stopilo na pot samoukinitve, ki je bila izvršena leta 1990.

Pomen ljubljanske Teološke fakultete

Ljubljanska Teološka fakulteta ima kot začetnica visokošolskega študija na Slovenskem in soustanoviteljica Univerze v Ljubljani posebno vlogo v zgodovini akademskega izobraževanja, s tem pa tudi v zgodovini in kulturi slovenskega naroda. Soudeležba pri ustanovitvi ljubljanske univerze leta 1919, v vlogi ene od petih ustanovnih članic (poleg filozofske, medicinske, pravne in tehniške fakultete), pa ji ni zagotovila nadaljnjega nemotenega delovanja. Prav nasprotno, v zadnjih sto letih delovanja je kot akademska ustanova imela kar pet pravnih položajev: bila je polnopravna članica ljubljanske univerze (1919–1949), državno priznana fakulteta (1949–1952), interna cerkvena ustanova (1952–1991), nato zopet državno priznana fakulteta (1991–1992), od takrat naprej pa je ponovno polnopravna članica Univerze v Ljubljani. Religija v socialističnih državah sicer ni bila prepovedana, a so jo administrativo omejevali in zavirali, kjer se je le dalo.

Teološki fakulteti so leta 1952 odvzeli status javne ustanove

Ob izločitvi Teološke fakultete iz sestava ljubljanske univerze leta 1949 je slovenska izvršna oblast do fakultete sprejela obveznost, da bo v bodoče za kritje stroškov delovanja fakultete preko nakazila republiške verske komisije letno prispevala ustrezen znesek. Odlok o subvenciji je sprejela tedanja republiška vlada z nedvoumnim namenom, da ta postane inštrument vpliva na delovanje fakultete in po drugi strani sredstvo za zmanjšanje vpliva cerkvenega vodstva.

Leta 1952 je bil ljubljanski Teološki fakulteti odvzet status javne ustanove in je odtlej delovala kot izključno cerkvena fakulteta. Istega leta je bil v dogovoru med vodstvom Cerkve v Sloveniji in republiško oblastjo sprejet nov statut fakultete, po katerem je oblast imela v zameno za subvencijo pravico ugovora (tako imenovana pravica veta) pri umestitvi dekana ali učitelja fakultete, ki po njeni presoji ne bi imel ustreznih moralno političnih kvalifikacij.

Ne glede na to je konec sedemdesetih na fakulteti nastopila skupina mlajših predavateljev, ki si je z javno govorjeno in pisano besedo prizadevala za polno uresničitev uzakonjenih verskih pravic in svoboščin v jugoslovanski družbi, kar je oblast po znanem vzorcu opredelila kot nedopusten pojav klerikalizma in politizacije Cerkve.

Režim je formalne svoboščine brez okolišenja na vsakem koraku kršil

Svoboda tiska in pravni položaj verskega tiska v povojni Jugoslaviji nista bila na ravni ustavnih in zakonskih besedil nikoli postavljena pod vprašaj. Vse jugoslovanske ustave so državljanom jamčile svoboda tiska. Zakon o pravnem položaju verskih skupnosti iz leta 1953 je verskim skupnostim dopuščal izdajanje in razširjanje verskega tiska, za katerega so formalno veljali splošni predpisi o tisku. Vendar, kakor je oblast v temeljnih državnih dokumentih širokogrudno dajala zaveze o spoštovanju človekovih svoboščin, tako jih je brez okolišenja na vsakem koraku kršila, še prav posebej na področju informiranja: katoliški časopisi so prenehali izhajati in založbe so bile zaprte ali nacionalizirane.

Zunanja cenzura in notranja cenzura

Oživitev slovenskega verskega tiska je bila postopna in bolj odvisna od notranjepolitičnih okoliščin kot od pobud na cerkveni strani. Republiška oblast je prenehala ovirati vznik novih verskih publikacij in omejevati naklado že obstoječih po letu 1965, a je nadzor nad vsebino verskega tiska (drugih medijev Cerkev ni premogla) ostal vsakodnevna stvarnost. Temu je oblast dala jasno vedeti, da njegovo poslanstvo ni obravnavanje spornih družbenih in političnih vprašanj.

V povojnem obdobju je verski tisk navkljub vsem – domačim in mednarodnim – zavezam države, da bo zagotavljala svobodo vere in tiska, mogel izhajati le pod določenimi omejitvami in pogoji. Do konca petdesetih let je oblast verskemu tisku metala polena pod noge z omejevanjem obsega in naklado edicij zaradi dozdevnega pomanjkanja časopisnega papirja, po opustitvi te strategije pa je posvetila največ pozornosti uveljavitvi raznih oblik zunanje in notranje cenzure pri njegovih ustvarjalcih. Če se je zunanja cenzura izvajala v obliki predhodnega pregleda besedil, je notranjo cenzuro ali samocenzuro sprožala bojazen, da bosta z objavo za oblast spornih vsebin ogrožena sam obstoj in izhajanje tiskanega medija.

Verski list Družina je pisal o za režim neproblematičnih temah

Slovenska republiška oblast je zgodaj spoznala, da mora slovenskim katoličanom omogočiti dostop do domačega verskega tiska, da bi na ta način zmanjšala vpliv radikalnih stališč hrvaškega verskega tiska. Vendar je vztrajala pri tem, da se je v pogojih socialistične družbene ureditve – tako kot se je to pričakovalo od celotne Cerkve – smel ukvarjati zgolj s strogo verskimi in cerkvenimi zadevami. Tovrstna politika oblasti je dolgo dajala sadove; osrednji verski list Družina je začela vztrajno odpirati pereča vprašanja in v javnosti širiti kritično misel šele tekom osemdesetih let, a tudi tedaj je v tem pogledu zaostajal za vodilnim hrvaškim katoliškim tiskom.

Družina je začela dvigovati glas najprej glede položaja verujočih v državah za železno zaveso, nato pa tudi za uresničitev pravic in svoboščin verujočih v jugoslovanski socialistični družbi. V zvezi s tem je v različnih novinarskih žanrih opozarjala v prvi vrsti na vprašanja uradne ateistične vzgoje v šolah, praznovanje božiča kot dela prostega dne in pravice vernih v javnih zavodih (duhovna oskrba v zaporih, bolnišnicah, domovih za ostarele). Vendar so ta prizadevanja bila vselej konstruktivna in niso postavljala pod vprašaj postulatov družbenopolitične ureditve.

Slovenska komunistična oblast se na vse pogostejšo in priostreno družbeno kritiko v katoliškem tisku ni odzvala na enak način kot v predhodnem desetletju, to je s klicanjem urednikov na zagovor in z grožnjami z raznimi sankcijami. Prav nasprotno, s strani republiške verske komisije se je spremljanje verskega tiska skrčilo na golo poročanje o njegovi vsebini, brez za predhodno obdobje značilnih obsežnih analiz in tehtanja ukrepov proti škofom, uredništvom ali novinarjem.

Režim je redovne skupnosti uničeval v letih po vojni

Z utrditvijo povojne oblasti so za večino redovnih skupnosti v Sloveniji, ženskih v nič manjši meri kot moških, prišle na vrsto aretacije, zasliševanja, zaporne kazni ter sistematično oviranje njihovega delovanja. Neposredno po koncu vojne so redovnim ustanovam z nacionalizacijo odvzeli ustanove, nepremičnine in zemljišča, njihovim članom pa z izključitvijo iz izobraževalnih, zdravstvenih in socialnih služb izničili osnovo eksistenco.

Na sodiščih so stekli montirani sodni procesi, prvenstveno usmerjeni proti članom redovnih skupnosti, zaradi česar so po njih tudi dobili imena. Obsodili so na desetine redovnikov in redovnic, nemalo na prestajanje kazni v delovnih taboriščih ali ob kazenskem delu. Najbolj sta bili na udaru redovni skupnosti usmiljenk in jezuitov. Prve so po zadnjem množičnem odpustu leta 1948 dobile zatočišče v južnih republikah skupne države, kjer so mogle v državnih zdravstvenih ustanovah neovirano nadaljevati svoje poslanstvo zdravljenja in negovanja bolnikov, drugi so bili še leta soočeni s še posebej strogimi omejitvami delovanja.

Dejan Pacek na predstavitvi zbornika o nadškofu Jožefu Pogačnik 16. marca 2023. FOTO: Ivo Žajdela

Redovne skupnosti so s prevzemom župnij lahko nadaljevale z življenjem

Sodni pregoni in obsodbe, zaplembe premoženja, izgon tujih državljanov ter sovražno javno mnenje so v prvih povojnih letih botrovali celo ukinitvi nekaterih redovnih skupnosti. Omejene možnosti uresničevanja lastne redovne karizme so redovne skupnosti primorale v opustitev tradicionalnih področij delovanja in sprejemanje novih oblik apostolata. Pri tem so najdlje šli frančiškani, salezijanci, lazaristi in križniki, ki so s prevzemom župnij mogli v novih razmerah nadaljevati z življenjem in delom v okviru redovnih skupnosti, četudi je bil z vključitvijo v enotno župnijsko pastoralo v veliki meri onemogočen njihov izvorni prispevek v življenju Cerkve.

Tudi redovnice so se po izgubi samostanov v precejšnjem številu zatekle v zavetje župnij in pod njihovim okriljem ohranile osnovne oblike skupnega življenja. Preko katehetskih tečajev, ki so jih vodile pedagoško podkovane uršulinke, so se v katehetsko delo postopoma vključile tudi ostale ženske redovne skupnosti.

Popolna prepoved vseh cerkvenih organizacij

Ena od važnejših posledic prihoda jugoslovanskih komunistov na oblast je bila popolna prepoved vseh cerkvenih organizacij, med njimi tudi laičnih. Dejavni laiki so se spričo nasilja in groženj totalitarnega režima pogreznili v družinsko zasebnost – v prvem povojnem obdobju je bila to celo edina možnost fizičnega preživetja – in bili za ves čas obstoja režima prisiljeni imeti drugorazredno družbeno vlogo. V takšnih razmerah je tudi znotraj Cerkve v Sloveniji večina že predhodno uveljavljenih laičnih opravil prešlo na duhovnika.

2. vatikanski koncil je v prizadevanjih za večjo prisotnost Cerkve v družbi verne laike pozval k aktivni vključitvi v apostolat, konkretneje v oznanjevalno, bogoslužno in diakonijsko dejavnost Cerkve. V skladu s tem pozivom so bili po koncilu tudi pri nas ustanovljeni župnijski sveti, ki so bili kasneje, da bi bil bolj poudarjen njihov pastoralni značaj, preimenovani v župnijske pastoralne svete.

Zbornik o nadškofu Jožefu Pogačnik so predstavili 16. marca 2023. FOTO: Ivo Žajdela

Vznik župnijskih pastoralnih svetov po letu 1966

Vznik župnijskih pastoralnih svetov (prvega zasledimo leta 1966 v župniji Ljubljana Šentvid) je bil pri oblasti pospremljen z veliko mero bojazni, da gre pri tem za neke vrste političen projekt Cerkve v Sloveniji. V Sloveniji se je nastop »svinčenih« sedemdesetih let med drugim odrazil v stopnjevanju nezaupanja oblasti do župnijskih pastoralnih svetov.

Splošno zavračanje organiziranega laičnega apostolata s strani oblasti je zagotovo vplivalo, če ne celo bilo odločilno, da je nadškof Pogačnik, ki si je prizadeval za nekonflikten odnos z republiško oblastjo, širjenje župnijskih pastoralnih svetov v ljubljanski nadškofiji po dobrem desetletju zavrl. Slednje nikakor ne pomeni, da se je Cerkev v Sloveniji odpovedala laičnemu apostolatu. Krepitev njegove vloge v življenju Cerkve so sicer zavirale tudi notranje cerkvene okoliščine, med katerimi je prednjačilo zavračanje novih oblik sodelovanja med duhovniki in laiki s strani prvih in nezrelost ter nepripravljenost s strani drugih.

Na Hrvaškem je bil vpliv Cerkve v družbi večji

Smernice jugoslovanske politike do verskih skupnosti so bile v osnovi načeloma enotne, a so kljub temu obstajale razlike v položaju Cerkve v posameznih jugoslovanskih republikah. Razlike so se najočitneje odražale v precejšnjem odstopanju pri deležu duhovnikov, ki so pristopili k režimu vdanemu duhovniškemu društvu. Če jih je bilo v Sloveniji vsaj v začetku včlanjenih nekaj več kot polovica, je bil delež duhovnikov v hrvaškem stanovskem društvu vedno majhen (z izjemo hrvaške Istre, ki pa zaradi drugačnega izhodišča navsezadnje potrjuje pravilo). Posebej opazna je dihotomija med družbenim položajem Cerkve na Hrvaškem in v drugih delih Jugoslavije, zlasti v Sloveniji. Hrvatje niso predstavljali le večine vseh jugoslovanskih katoličanov, marveč je imela Cerkev znotraj njihove matične republike večji družbeni vpliv in širše možnosti delovanja kot Cerkev v Sloveniji.

Ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman.

Različna vloga Stepinca na Hrvaškem in Rožmana v Sloveniji

Za nameček so hrvaški katoličani v osebi nadškofa Stepinca po njegovi obsodbi in konfinaciji leta 1946 imeli močno simbolno figuro, ki je navdihovala njihovo kljubovanje povojnemu režimu v imenu neodtuljivih pravic Cerkve in temeljnih interesov hrvaškega naroda. Glede Stepinca se zdi, da ga komunističnemu režimu, vsemu trudu in sredstvom navkljub, v očeh večine hrvaških katoličanov nikdar ni uspelo očrniti.

Enako ne velja glede ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana in njegove prevladujoče javne podobe. Pod bremenom očitka o narodnem izdajstvu zaradi kolaboracije z najprej italijanskim in nato nemškim okupatorjem je hierarhični vrh Cerkve v Sloveniji po letu 1945 bolj ali manj odločno stopal po poti lojalnosti novemu režimu, kar je bilo dopolnjeno s prislovično slovensko vdanostjo Svetemu sedežu, ki je tovrstno lojalnosti po letu 1966 naravnost spodbujal.

Pri hrvaških cerkvenih hierarhih je Stepinčev radikalni zgled in vpliv, ki ni uplahnil niti po njegovi smrti leta 1960, narekoval odločnejši odnos ne le do komunističnih oblastnikov, temveč tudi do vrhovnega vodstva Cerkve. Na vzorčen način se je to izkazalo v zavračanju pogajanj o normalizaciji odnosa Svetega sedeža z jugoslovansko vlado sredi šestdesetih let in zgovornem molku ob podpisu Beograjskega protokola.

Zavidljivo razvejana Caritas zagrebške nadškofije

Pravni položaj verskih skupnosti v Sloveniji je bil v primerjavi s Hrvaško v več pomembnih vidikih opredeljen doslednejše bodisi glede pravic bodisi obveznosti verskih skupnosti; v primerih enakih zakonskih rešitev pa so bile te na levem bregu Kolpe premočrtneje uveljavljene.

Nadaljnji razvoj dogodkov je pokazal, da je slovenska in hrvaška oblast (Zakon o pravnem položaju verskih skupnosti je Sabor SR Hrvaške izglasoval leta 1978) prepoved vzpostavljanja tako imenovanih vzporednih struktur obstoječim družbenim organizacijam uperila proti vzniku novih cerkvenih struktur, še naprej pa tolerirala že obstoječe. Tako je mogla na Hrvaškem dobrodelnost še naprej potekati v okviru zavidljivo razvejane Caritas zagrebške nadškofije, v Sloveniji pa je s svojim delovanjem mogla nadaljevati precej skromnejša rubrika Predal dobrote verskega mesečnika Ognjišče.

Zaradi te razlike je blokiranje organizacijske rasti cerkvene dobrodelnosti imelo precej večje posledice v Sloveniji kot na Hrvaškem. V obeh primerih so se tovrstne omejitve poslovile skupaj z režimom, ki jih je vsilil, torej ne prej kot na začetku devetdesetih let. Že prej so se na pobudo Svetega sedeža zmanjšale razlike v stališčih Cerkve v Sloveniji in na Hrvaškem glede obstoja Jugoslavije in njene družbenopolitične ureditve.

Dejan Pacek s knjigo Od konflikta h kompromisu. FOTO: Ivo Žajdela

Slovenska in Hrvaška Cerkev po demokratizaciji

Slovenska in Hrvaška Cerkev sta ob poslavljanju obstoječega ter porajanju novega družbenopolitičnega sistema ter vzpostavljanju polnovredne državnosti v mnogih pogledih odigrali identično vlogo: vztrajno, toda obenem konstruktivno sta zahtevali uveljavitev človekovih pravic in svoboščin, od teh predvsem verske svobode; pravice in pravično obravnavo sta terjali tudi za manjšine in druge družbene skupine; svoje pripadnike sta usmerjali k domoljubju, a hkrati odvračali od šovinizma.

Politični vodstvi obeh republik sta v zameno za lojalnost in konstruktivnost Cerkve kazali posluh za njene zahteve glede odprave zakonskih in praktičnih omejitev v javnem delovanju, vendar so se tako v Sloveniji kot na Hrvaškem večje spremembe zgodile šele po sestopu komunistov z oblasti.

Z vidika zakonodaje je bila ta sprememba še bolj zapoznela: na Hrvaškem je potekala preko vrste meddržavnih sporazumov s Svetim sedežem, sprejetih v drugi polovici devetdesetih let, medtem ko je v Sloveniji šele leta 2007 predhodno zgolj deloma modificiran Zakon o pravnem položaju verskih skupnosti v Republiki Sloveniji nadomestil evropsko primerljiv Zakon o verski svobodi.

1/16