Obdelali oziroma prikazali so starejšo zgodovino, čas rimskega cesarstva, Turke in vinogradništvo.

K sodelovanju so pritegnili avtorje za vsa štiri področja. Sodelovali so: prof. geografije in zgodovine Viljem Podgoršek, dr. Boris Kavur, arheologinja in konservatorka Marija Lubšina Tušek, dr. Martina Blečič Kavur (za področje starejše zgodovine); arheolog konservatorski svetnik Ivan Tušek (čas rimskega cesarstva); zgodovinarka Marija Hernja Masten je pisala o času turških vpadov in zgodovini vinogradništva na završkem.

Omenjeni avtorji so v knjigi Dediščina Zavrča predstavili arheološke najdbe in jim umestili v zgodovinski kontekst. Poglejmo nekaj povzetkov.

Najnovejše arheološke najdbe

V zadnjih dveh desetletjih so manjše arheološke raziskave na območju mejnega prehoda v Zavrču odkrile vsaj tri pomembna odkritja, katerih pomen presega regionalni okvir.

Odkrili so bronastodobno grobišče iz časa od 14. do 8. sto­l. pred Kr., rimski vojaški tabor, cesto in obcestno naselbino iz prvih stoletij ter srednjeveško vas s cesto iz časa med 12. in 15. stoletjem, pomembno za poznavanje načina življenja na podeželju v srednjem veku.

Čeprav so nekatere arheološke najdbe poznane že več kot stoletje, so arheološke raziskave v začetku 21. stoletja pokazale, da arheologi stojijo na začetku proučevanja najstarejše zgodovine območja Zavrča.

Čas rimskega cesarstva

Rimski cesar na vzhodu Teodozij I. Veliki (378–395) je po letu 381 sprejel krščansko vero in tako postal prvi rimski krščanski cesar in pod njegovim vladanjem je ostalo rimsko cesarstvo še nerazdeljeno na vzhodni in zahodni del.

V boju za rimski cesarski prestol je zmagal v bitki na Ptujskem polju leta 388 in v bitki pri Mrzli reki (pri Ajdovščini) v Vipavski dolini leta 394. Kot cesar je zavladal enotnemu rimskemu cesarstvu.

Leta 388 je z rimsko vojsko preko pontonskega mostu prečkal reko Dravo pri rimski naselbini in poštni postaji Re(a)misti (Remista, danes Zavrč) in tako je prispel na Ptujsko polje, kjer ga še ni pričakala nasprotnikova vojska.

Lahko je v miru razporedil svoje enote in nato v dvodnevni krvavi bitki porazil nasprotnika pod vodstvo Maksimovega brata Magnencija.

Samodržca Maksima so nato vojaki ubili pri Akvileji (Oglej) in tako je cesar Teodozij I. dobil prvo bitko za cesarski prestol.

Zavrč, pogled na župnijsko cerkev, obdano z vinogradi. Foto: Ivo Žajdela

Zadnji bitki med barbari in kristjani na slovenskem ozemlju v rimskem času

Ager petovionensis je obsegal tudi območje današnjega Zavrča. Glavno mesto agra je bila Petoviona, ki se je razvijala ob plovni reki Dravi in se širila od konca 1. stoletja in do zatona rimskega cesarstva v 5. stoletju.

V 1. stoletju sta bili tukaj nameščeni tudi legiji 8. Avgusta in 13. Gemina, katerih slednja je leta 69 (»leto štirih cesarjev«) odigrala pomembno vlogo v boju za rimski prestol in za cesarja Vespazijana.

Bitki na Ptujskem polju (leta 388) in pri Mrzli reki (leta 394) sta bili zadnji bitki med barbari in kristjani na slovenskem ozemlju v rimskem času.

Plenjenja in kruto nasilje Turkov

Čas od 15. do 17. stoletja je zaznamovan s turškimi osvajanji, plenjenji in krutim nasiljem v Evropi. Za ozemlje Haloze in občino Zavrč ni ohranjenih arhivskih virov o turških vpadih. O turški prisotnosti pa govori krajevni toponim Turški Vrh.

Turški vpadi na slovenska tla so potekali v dveh obdobjih, prvem, 1408, 1411 (do Metlike), 1425 ali 1426, ter drugem od 1469 do 1483, kjer so trpele vse tri dežele Koroška, Kranjska in Štajerska.

V knjigi sestavljen kronološki seznam turških vpadov ima zajete le tiste, ko so bili na širšem ptujskem območju.

Zavrč, župnijska cerkev sv. Miklavža. Foto: Ivo Žajdela

Posledice turških vpadov so opustele vasi in velike migracije

Protiturška obramba, ki je bila v 15. stoletju še slaba, se je v 16. stoletju razširila na sestavo vojske, gradnjo orožarn in oskrbnih skladišč, gradnjo taborov, ustanovitev Vojne krajine, dobro obveščevalno in hitro vojaško poštno službo in signalno organizacijo.

Po letu 1553 se je začela prava izgradnja Vojne krajine. V mrežo signalnih mest, ki je bila urejena do konca 16. stoletja (popis iz 1540), so bili s Ptujskega vključeni Borl, Ptuj, Vurberk.

Posledice turških vpadov so opustele vasi in velike migracije. Na pusta ozemlja je oblast naseljevala Uskoke.

Turški Vrh je kraj, ki na ta čas spominja po toponimu in nekaterih patronimih Markovič, Vuk, Tetičkovič, Petrovič itd.

V kraju je znana legenda o »turški babici«, ki se je ohranila v več različicah. Nanjo pa najbolj spominja do danes porušeno obeležje.

Zgodovina vinogradništva na območju Zavrča

Prikazali so tudi zgodovino vinogradništva na ožjem območju Zavrča in gospoščine Borl od fevdalne dobe do začetka druge svetovne vojne.

Novodobno vinogradništvo se je v Zavrču začelo po trtni uši (1886). V okraju Zavrč je bilo leta 1822 322 hektarjev posesti, ki jih je bilo treba obnoviti in zasaditi z novimi sortami, cepljenimi na ameriške podlage.

Razvilo se je trsničarstvo, ki je prineslo nove sorte, predvsem belih vin. V znani francoski vinogradniški reviji Journal de viticulture pratique so leta 1866 med najboljša vina, pridelana v avstro-ogrski monarhiji, uvrstili turčana.

Do trtne uši je slonela vinska ponudba na geografskem imenu Vrha – turčan, zavrčan itd.

Zavrč, podružnična cerkev Marijinega Vnebovzetja. Foto: Ivo Žajdela

Lastnica veleposesti Zavrč in gradu je bila od leta 1799 družina Ulm

Po novi zasaditvi vinogradov se je začela vinska kultura spreminjati in dvigovati in nova vinska ponundba govori o sorti vina, muškat, burgundec z geografskim poreklom Zavrč, Turški Vrh, Hrastovec itd., ter morebitni karakteristiki vina (sladko, mehko, lepa cvetica).

Velik vpliv na novodobni potek vinogradništva je imelo delo Kmetijske družbe za Štajersko in njene podružnice na Ptuju.

V Zavrču so imeli vinograde tudi vinogradniki od drugod, predvsem vinski trgovci s Ptuja, Wibmer, Schwab, Štajerska hranilnica Gradec – Podlehnik, Straschill in Ulm.

Družina Ulm je bila lastnica veleposesti Zavrč in gradu od leta 1799. Ulmi so ob cesti Ptuj–Varaždin leta 1851 zgradili veliko Ulmovo klet.

Po drugi svetovni vojni so vinogradi prešli v družbeno last in način vinogradništva se je za daljše obdobje spremenil.

Zavrč, podružnična cerkev Marijinega Vnebovzetja, glavni oltar. Foto: Ivo Žajdela