Letošnji advent in tudi božični prazniki so me vabili gledati druge osebe, videti njihove potrebe, jih razumeti in sprejemati, se vživeti v njihovo situacijo. Janez Krstnik me je neprestano vabil gledati Kristusa, verovati v njegovo prisotnost v najslabši situaciji.

December zaznamujejo sirene in raketni napadi

Že drugo leto živimo v vojni. Priznam, da so mi jeseni misli bežale naprej. Kako bo pozimi, ali bomo brez elektrike, ali nas bodo znova napadali? Zastrašujoča negotovost, ki se priplazi in nas spremlja ves čas. Kijev ima dobro zračno obrambo, zato se mnogi potolažijo. A kljub temu delci brezpilotnih letal z eksplozivom poškodujejo stanovanjske hiše ali tudi vzamejo življenje mnogim ljudem. Letošnji december je bil napolnjen s sirenami in množičnimi raketnimi napadi. Če se zbudimo ponoči od eksplozij, hitimo moliti rožni venec. Tako prelijemo našo negotovost v molitev. Težko je družinam z majhnimi otroki, še posebej, če se streljanje dogaja ponoči in v neposredni bližini. V tej drami živimo.

Srečanje z brezdomci

V lepem spominu mi ostaja predbožično srečanje z brezdomci. Kot po navadi smo skupaj zmolili rožni venec, potem pa prebrali kratko zgodo Bruna Ferrera, ki nam je bila dana za ta dan. In smo začeli pogovor o zgodbi. Zgodba nas je povabila, da smo začeli razmišljati o vrednotah našega življenja.

Srečanje z brezdomci. FOTO: Osebni arhiv s. Marte Meško

Skupaj smo odkrili, da je življenje temeljna vrednota, ki jo brezdomne osebe cenijo. Med pogovorom smo se spomnili tudi knjige Bog v metroju. Njih seveda najbolj nagovarja srečanje Boga z brezdomcem. In nastal je svet trenutek, ko smo lahko govorili o Jezusu, o njegovem prihodu na zemljo, o veliki vrednosti vsakega človeka za Jezusa. Vsak se je zamislil. Brezdomci namreč velikokrat slišijo le, da so alkoholiki, da so v breme, da nič ne delajo, da so sami krivi za brezdomstvo, da je to njihova izbira. Samo v Jezusu jih lahko gledamo kot osebe, ki imajo svoje dostojanstvo. In oni to morajo slišati in mi potrebujemo vero, da jim to sporočimo. Tako nekako Gospod spregovori, se približa človeku in ga preseneti.

Pomoč, namenjena otrokom. FOTO: Osebni arhiv s. Marte Meško

Čas vojne nam je tudi prinesel več poznanstev z ljudmi, ki želijo pomagati, ki pomagajo in potrebujejo pomoč. V tem tudi odkrivamo dejavno navzočnost Gospoda, kako nas povezuje in pokaže potrebe. Po duhovniku lazaristu smo spoznali, da bratje albertinci v Zaporožju ljudem pomagajo z živili. Štirikrat na teden delijo hrano in vsakič pride 1200 ljudi po pomoč. Tako smo se odzvali na to potrebo in že dvakrat kupili najosnovnejša živila.

Zelo pogosto se v našem življenju zgodi beseda – naredite si prijatelje s krivičnim mamonom. Zdravila, sanitetni material, obleka so tisto sredstvo, ki ga skušamo dati tistim, ki jim je to namenjeno. Zato pa potrebujemo sodelavce. Med našimi sodelavci so zdravniki, prostovoljci, redovne sestre, duhovniki, ki so postali prava mreže dobrote. To deljenje, deleženje nam je v veselje v tem dramatičnem času.

Letošnji advent in tudi božični prazniki so me vabili gledati druge osebe, videti njihove potrebe. (s. Marta Meško)

Cel adventni čas smo spremljali Georgija, mladega človeka z obilo zdravstvenimi težavami. Z denarno pomočjo dobrotnikov je bil operiran na srcu. Dobro je okreval in nam je v veselje videti, kako je postal živ. On nam je odprl vrata v še eno bolnišnico, kjer smo se srečali s kardiologinjo, prek katere bomo tudi lahko delili zdravila potrebnim. Velikokrat doživimo, kako Bog še posebej skrbi za uboge, kakor piše psalmist: »Zakaj on mi daje varstvo v svojem zavetišču na dan nesreče, skriva me v skrivališču svojega šotora, na skalo me vzdigne.«

Medenjaki za dober namen

V adventu pa smo tudi zaključili z dobrodelno akcijo Vincencijanski medenjak. Ta akcija povezuje vso Vincencijansko družino v Ukrajini. Od praznika sv. Vincencija pa vse do konca adventa pečemo medenjake v obliki srca in jih potem v svojem okolju prodajamo za prostovoljne prispevke. Z zbranim denarjem podpremo eno od potreb, ki se nam zdi v tem letu najpotrebnejša. Tako smo letošnja sredstva namenili ljudem v predmestju Kijeva, ki so v času okupacije izgubili svoje domove. Z denarjem jim bomo lahko kupili gradbeni material, da bodo lahko začeli obnavljati domove.

Sestre v Kijevu so iz 80 kg moke spekle približno 6000 medenjakov. Skupaj s prostovoljci so jih pakirali, potem pa razposlali po raznih župnijah po Ukrajini. S. Marta Meško stoji desno. FOTO: Osebni arhiv s. Marte Meško

Tudi same smo jih prodajale v Kijevu. Ob tem me je zelo nagovorila enajstletna deklica s posebnimi potrebami. Opazila sem jo, ko je z mamo odhajala iz cerkve. Le s težavo je premikala noge in prišla do mize z medenjaki. Kot vsem otrokom sem tudi njej ponudila medenjak brezplačno. Ko je vzela medenjak, jo je mamica spodbudila, naj daruje privarčevani denar. Deklica je enega za drugim v skrinjo spustila kovance, ki jih je držala v roki. Drobiž in dobro srce deklice so se v naših očeh zalesketali kot vdovini novčiči. Tako smo mnogim dali možnost, da so z dobrimi deli pomagali ljudem v stiski.