Začelo se je na duhovnih vajah, v majhni skupini parov, ki so imeli večinoma dojenčke ali hčerke. Duhovnik je potreboval ministranta in najin sin se je javil, da bi rad poskusil.

Imel je pet let in prek oltarja so mu segle samo oči – ravno toliko, da je videl, kaj se na njem dogaja. V pomoč seveda ni bil, je pa zelo navdušeno zvonil pri povzdigovanju.

Leto kasneje so bile spet duhovne vaje, spet je ministriral. Ker je naslednji mesec vstopil v šolo, sva ga z možem spodbujala, da bi s to plemenito službo nadaljeval tudi med šolskim letom. A ni želel.

Minilo je še eno leto. Spet duhovne vaje. Spet je ministriral. Naslednji mesec, ob vstopu v drugi razred, se je končno opogumil za ministriranje tudi v domači župniji.

Z možem sva bila tega vesela predvsem, ker fantu zdaj končno ne bo več dolgčas med mašo. Imel bo kaj početi, moral bo slediti dogajanju, da bo vedel, kdaj je na vrsti, da prinese vrčke, pozvoni ali odnese kelih. Nič več zviranja v kl...