Dr. Otto von Habsburg je bil od 16. do 19. februarja 2000 kot predsednik Panevropske unije na obisku v slovenski prestolnici, kjer se je na povabilo tedanjega predsednika državnega zbora Janeza Podobnika in v organizaciji Slovenskega Panevropskega gibanja (takrat ga je vodil dr. France Bučar) srečal z ljudmi iz slovenskega državnega vrha, z vodstvom ljubljanske nadškofije (dr. Franc Rode), s kulturniki, študenti in seveda časnikarji. Bil je čas slovenskega pridruževanja Evropski zvezi, ki se je uresničilo dobra štiri leta pozneje, 1. maja 2004.

Sediva torej v kavarni, srebava kavico in pogovor večinoma teče o evropskih temah: kako sam razume širitev Evropske zveze – predvsem kot vprašanje skupnega trga, denarja in varnosti, ali pa v tem procesu vidi tudi duhovno razsežnost; kako lahko politika in religija skupaj delata v dobro modernega evropskega človeka; kateri naj bodo temelji prihodnje večreligijske in večkulturne Evrope; ali ima Evropa prepoznavno (krščansko) »dušo«; ali obstaja nevarnost, da bodo majhni narodi, kot je slovenski, preprosto izginili v velikem evropske »talilnem loncu« … 

Odgovor dr. Otta von Habsburga izpred 22 let zveni tako rekoč preroško. FOTO: Tatjana Splichal

In potem zastavim vprašanje, ki se je dotikalo sogovornikovih širitvenih stališč. Med obiskom v Sloveniji je namreč nekajkrat poudaril, da je hitra in kar se da široko zastavljena širitev Evropske zveze proti vzhodu pomemben korak k trajnemu miru ne le na stari celini, ampak tudi v globalnem pogledu. Kateri razlogi so ga navedli k takemu prepričanju?

Odgovor dr. Otta von Habsburga izpred 22 let v luči Putinovega napada na Ukrajino zveni tako rekoč preroško: »Zaskrbljujoče je zlasti dogajanje v Rusiji. Veste, ko človek doseže neko starost /tisto leto je sogovornik dopolnil 88 let; op: B. Š./, potem je videl že skoraj vse – in nasprotje tega. In danes me toliko stvari v politiki spominja na čas, ko smo drseli proti drugi svetovni vojni. Njega dni domala nihče ni jemal resno tega, kar je govoril Hitler. Enrico Berlinguer, italijanski komunist in nekaj let član Evropskega parlamenta, je v svojem zadnjem govoru pred Evropskim parlamentom v neki zunanjepolitični razpravi izrekel zelo pomemben stavek: 'Vzemite vendar resno, kar vam pravijo Rusi.' In Rusi nam danes govorijo presneto resne stvari, ki pa jih skoraj ne opazimo. Včasih me vprašajo, kaj pomeni dejstvo, da je od Jelcina prevzel krmilo Rusije Vladimir Putin. Ali to pomeni, da je oblast prevzela KGB? Da, Putin je človek KGB, vendar o tem slišimo bolj malo. Potem je tu Pavel Borodin, človek, o katerem v našem tisku skorajda ne slišite, čeprav veliko znamenj kaže, da je to drugi najpomembnejši mož Rusije. Kot državni sekretar je odgovoren za povezovanje Rusije in Belorusije /politik, znan po svojih koruptivnih zvezah, je bil na tem položaju v letih 2000–2011; op. B. Š./. Med svojim govorom v Minsku je to povezovanje označil za prvi korak v vnovičnem povezovanju nekdanjega sovjetskega območja. Po Belorusiji naj bi prišle na vrsto še druge države, na primer Ukrajina, njegovi načrti pa segajo dlje – do Srbije. To pa bi v Sloveniji morali imeti pred očmi.« 

Na tej točki je sogovornik, ki se je ob analiziranju ruskih namer vidno zresnil, opozoril na še eno takratno dejstvo, ki se je odtlej le še stopnjevalo: »V svetu se skoraj vsi razorožujejo, novi ruski proračun pa prinaša 50-odstotno povečanje izdatkov za vojsko. In to plačujemo mi. Prav strašljivo je, kako slepi smo včasih. Evropska skupnost mora bolj misliti na svojo varnost kot v preteklosti, pomemben instrument te varnosti pa je prav širitev. Z njo namreč širimo meje svobode, ta pa je najmočnejši porok varnosti.«

Dr. Otto von Habsburg je od vsega začetka Putinovega vladanja (najin ljubljanski pogovor je bil le poldrugi mesece po tem, ko je Jelcin Putinu »izročil« Rusijo!) presneto resno jemal to, kar so s svojimi dejanji pa tudi s svojimi pretvarjanji in manipulacijami sporočali ruski samodržec in krogi okoli njega. Če bi evropski odločevalci enako resno jemali njegova opozorila o resnosti neosovjetske mreže, ki jo je dve desetletji sistematično tkal kremeljski šef, bi morda v vsaj nekoliko boljšem položaju pričakali letošnji 24. februar. Tako pa zdaj Ukrajina in z njo celotna Evropa plačujeta strahotno ceno (hotene?) slepote.