Že kot sedemletni deček je napovedal, da bo nekoč pisatelj, medtem ko je začel o zdravniškem poklicu razmišljati šele v gimnazijskih letih, ko je bil tudi uspešen dramatik, dve njegovi dramski besedili sta bili uprizorjeni tudi na odru. Ljubezen do gledališča je zrasla v družini – ob dedku, ki je bil pisatelj in dramatik, očetu, ki je dramatik in režiser, in mami, gledališki koreografinji. »Gledališče mi je bilo zato dosti bolj blizu in dostopno kot drugim, kot bi bil to del mojega doma,« je poudaril David Zupančič, sicer mož zobozdravnice in oče deklice.

Prispevek je bil sprva objavljen na portalu Aleteia Slovenija.

Občutek, da zdravnica ve vse

Še v začetku gimnazijskega obdobja je razmišljal o študiju angleščine in filozofije, sčasoma pa ga je začelo zanimati človeško telo, spremljal je nekaj zdravniških serij in si ustvaril predstavo o zdravniškem poklicu: »V osnovni in srednji šoli sem imel velikokrat angino in bil večkrat pri zdravnici, ki je vselej vedela, kaj narediti. Dobil sem občutek, da ve vse in nima nobenega problema na svetu. Zdaj vem, da to pri zdravnikih še zdaleč ne drži.«

Kompromisi in prilagodljivost

Ko si je po študiju prvič nadel belo haljo, ga je »presenetil velik razkorak med tem, kar bi rad naredil in veš, da moraš narediti, in tem, kaj lahko narediš. Vidiš, da boš moral delati kompromise. Na koncu tudi kdaj sam vzameš kri ali pelješ bolnika na rentgen, če ni nikogar drugega. Zelo moraš biti prilagodljiv.« Prizna, da prva tri leta študija bolj malo veš o medicini, ne znaš niti pregledati človeka, potrebuješ ogromno znanja in izkušenj, da lahko postaviš diagnozo.

Juha bo morala počakati

Na vprašanje, ali delo nosi domov, Zupančič ponudi dva enako pomembna odgovora: »Ne moreš prinesti domov vsake tragedije, zapleta, ker boš razmišljal le o tem in še zelo te bo prizadelo. Po drugi strani pa zdravnik ne moreš biti samo osem ur dnevno, temveč si ves čas. Lahko te iz službe pokličejo zvečer in moraš kdaj tudi nazaj v službo. Vzeti moraš v zakup, da si zdravnik vedno, tudi če bi rad po težki službi doma v miru pojedel juho, pa potrka soseda, da njen mož čudno diha. Juha bo morala počakati.«

So tudi bolniki, ki se nikoli ne zahvalijo, ki te celo žalijo, medtem ko mu poskusiš rešiti življenje. Je težko, a moraš prek sebe.

Odprava v Zambijo

Leta 2017 je bil del petčlanske odprave v Zambijo, kamor sta ga gnala interes za infektologijo, »tam vendarle vidiš stvari, ki jih pri nas ne«, in želja po avanturi, ki je sicer veliko skok iz okvirov, a hkrati izjemno zanimiva izkušnja, ki ga je tako navdušila, da pri tem življenjskem poglavju, kot zatrjuje, še ni napisal zadnje pike. Njegova želja je tudi, da bi zbrane anekdote, misli, številne fotografije in dogajanje na odpravi nekoč predstavil tudi v knjižni obliki.

Ko medicina postane posel, ni več medicina

Med študijem je prakso opravljal tudi v Centru za srčno popuščanje v bolnici v Houstonu, kjer o nadaljnjem zdravljenju pogosto odloča tudi pravnik. »Čudna in grozljiva izkušnja. Zdravniki so zelo pazljivi, morajo se ukvarjati z vprašanji, s katerimi se nam ni treba. Bolnišnica je sicer sodobna in lepa, zdravniki so zelo premožni, toda ko medicina postane posel, to ni več medicina,« opozori Zupančič in doda, da v Zambiji dobiš občutek prizemljenosti, v Houstonu pa se veliko naučiš o profesionalnosti.

David Zupančič. FOTO: osebni arhiv

Presenečen nad odporom proti stroki

David Zupančič je javno prepoznaven postal med epidemijo kovida, njegov Instagram profil z danes že več kot 36.000 sledilci pa je nastal kot »profil za šaljive pripombe, šale in fotografije z našega področja.« V času epidemije ga je zelo presenetil odpor proti zdravstveni stroki: »Iskali so razlage, kaj vse se narobe dela v zdravstvu, kar ti je težko poslušati, če si sam v tem in vidiš, kaj se dejansko dela.« Pri svojem delu se srečuje z različno zahtevnimi pacienti, tudi s takimi, ki v virus ne verjamejo.

So tudi bolniki, ki se nikoli ne zahvalijo

»So tudi bolniki, ki se nikoli ne zahvalijo, ki te celo žalijo, medtem ko mu poskusiš rešiti življenje. Je težko, a moraš prek sebe. Zdravnik tega ne dela za dobro oceno, temveč le pomaga človeku, ki je pred njim. Sodil in ocenjeval bo nekdo drug. Ko prideš do etičnega bistva, da ti samo pomagaš človeku, je lažje. Naredil sem, kar sem lahko, in to mi je dovolj.« Po njegovem epidemija ni prinesla le slabega, sam je denimo napisal knjigo, ki bi jo tudi sicer verjetno pozneje, ne ve le, o čem, se pošali.

Vzeti moraš v zakup, da si zdravnik vedno, tudi če bi rad po težki službi doma v miru pojedel juho, pa potrka soseda, da njen mož čudno diha. Juha bo morala počakati.

Bolj pripravljeni na morebiten nov izbruh

Globalneje gledano pa smo, tako Zupančič, bolj pripravljeni in ob morebitnem novem izbruhu ne bomo tako izgubljeni, morda se tudi zavestno bolj veselimo mirnejšega obdobja. »Treba se je opominjati, da nam je letos zelo lepo. Sam se večkrat spomnim, kako sem bil lani negotov, koliko sem imel dežurstev, koliko več je bilo bolnikov.«

Osebna zmaga v vztrajnosti

Lanskega novembra je izšla ta čas ena najbolj branih knjig pri nas, njegov prvenec Življenje v sivi coni, v katerem je prepletel anekdote in informacije o življenju in delu zdravnika ter se v veliki meri dotaknil tudi obdobja epidemije. Zaradi razmer je celo razmišljal, da bi opustil zdravniški poklic, a je bilo to obdobje hkrati njegova osebna zmaga v vztrajnosti. Njegov knjižni prvenec je takoj po izidu na knjižnem sejmu prejel naziv naj knjiga leta.

Ni pomislil, da bo knjiga krojila vrhove lestvic

»Fenomen, ki je nastal, služi kot nekakšna motivacija, ni pa to tisto, zaradi česar sem si želel postati pisatelj. Nikoli nisem pomislil, da bo delo skočilo na kakšne lestvice in izstopalo na ta način. Na to nisem bil pripravljen,« prizna David Zupančič, ki načrtuje, da bo v prihodnjih letih napisal nadaljevanje. Vmes piše še dve drugi deli: eno se dotika psihološkega področja, drugo pa je bolj leposlovno.