»Že danes bi si želeli delati več, pa za to nimamo ne prostorskih ne kadrovskih zmožnosti. Zastareli prostori, dotrajana oprema in odhodi kadra so naša realnost in terjajo neizogibno krčenje kapacitet. Bolnikom je treba povedati resnico in jih ne zavajati. Kdo bo prevzel odgovornost, ko v bolnišnici ne bo več plastičnih kirurgov, ki bi zdravili opekline, maksilofacialnih kirurgov, ki bi operirali težke poškodbe glave, ortopedov, dermatologov, oftalmologov?« so na novinarski konferenci opozorili zdravniki.

Zapiranje oddelkov

Predlog novele Zakona o zdravstveni dejavnosti bi po njihovem ob uveljavitvi vodil v odhode zdravnikov iz javnega zdravstvenega sistema, ki zagotavlja obravnavo tudi najbolj kompleksnih in zahtevnih zdravstvenih stanj, in določeni oddelki v nekaterih javnih zdravstvenih ustanovah bi se utegnili zapreti, so posvarili. Svoje stališče je med drugimi predstavil tudi David Zupančič z Infekcijske klinike UKC Ljubljana, avtor knjižnih uspešnic Življenje v sivi coni in Znanost mirnega življenja.

V 15 letih

Zupančič je uvodoma izpostavil zdravnikovo dilemo: če mu ponudiš izbiro, ali bo delal več ponoči, ob koncih tedna in praznikih za bistveno manjše plačilo ali pa v bolj urejenih razmerah za bistveno več denarja, se lahko vsak sam odloči, ali je res pohlepno, če tak zdravnik odide. Po njegovem ni nujno, da odide tretjina klinike, kar bi bilo grozno, toda vsak, ki odide, poslabša razmere za tiste, ki ostanejo; če pa je povrhu še fakultetni učitelj, je nadomestiti takega strokovnjaka domala nemogoče – tega ne dobiš v 2 mesecih, marveč v 15 letih, je prepričan Zupančič.

Plastična ponazoritev

»Kot infektologa, ki nima možnosti dela v zasebnem sektorju, me skrbi, saj je medicina ekipni šport. Denimo: mama pripelje otroka z domnevnim septičnim artritisom na infekcijsko urgenco. Ta bolezen uniči hrustanec v 24 urah. Kot infektolog pokličem ortopeda in prosim, naj pride izprat sklep, ker je nujno. Zdaj pa prihajamo do točke, ko bo v UKC le en ortoped, ki bo ravno takrat operiral. Jaz bom moral mami povedati, da je spiranje sklepa nujno, da otrok ne postane trajen invalid, a to trenutno žal ni mogoče. Seveda bo jezo usmerila name, jaz pa bom moral razmišljati o tem, da ji dam vizitko zasebnega centra, kjer to lahko opravi,« je plastično ponazoril Zupančič.

Kot pacient možnosti nima

Zatrdil je, da želi delati medicino, dokler bo lahko delal po strokovnih smernicah in presojal, kaj je nujno in kaj ne, kaj je treba storiti takoj. Ko pa bo moral reči, da je spiranje sklepa nujno, a pride pacient na vrsto čez 4 dni, razen če plača, bo tudi on raje počel kaj drugega. Kot zdravnik, je nadaljeval Zupančič, ima možnost oditi, kot pacient pa te možnosti nima, in to ga skrbi, saj bo prej ko slej zbolel on ali nekdo od njegovih bližnjih. Zato je urejen zdravstveni sistem v interesu slehernega prebivalca, tudi če se ta hip odlično počuti.

Zgrešena ideja

»Ideja, da bomo z omejevanjem in prisilo dobili zdravnike nazaj v javni sektor, se mi zdi popolnoma zgrešena. Vsi pogledi, sestanki in odločitve bi morali biti usmerjeni v izboljšanje razmer v javnem sektorju, ne pa v omejevanje konkurence, ki sploh ne obstaja. Pozdravljam vsak zakon ali idejo, ki podpira javni sektor, toda zakon, ki sem ga prebral, in komentarji kolegov me resnično skrbijo,« je bil kritičen infektolog David Zupančič.