Joahim in Ana z deklico Marijo. FOTO: splet/arhiv Družine.


Na katoliški nauk o Mariji so imeli precejšen vpliv apokrifi. To so starokrščanski spisi, ki so si po svojem naslovu ali po vsebini lastili veljavo od Svetega Duha navdihnjenih svetopisemskih knjig. Čeprav so nekatere izmed teh spisov posamezna cerkvena občestva imela za svete in navdihnjene, jih Cerkev nikdar ni sprejela med svetopisemske.

Cerkveno učiteljstvo je že od začetka nastopilo proti nekanoničnim, zlasti proti krivoverskim apokrifnim spisom. So pa zanimivo in vsaj nekateri mnogokrat koristno dopolnilo svetopisemskim.

Jakobov protoevangelij

Katoliška mariologija (nauk o Mariji) ni niti iz »pravovernih« apokrifov vzela nobene bistvene, stvarne prvine. Edinole glede čisto postranskih prvin je, predvsem na ljudsko pobožnost do Marije, zelo vplival Jakobov protoevangelij.

Iz njega izhaja tudi vsebina in ozadje današnjega praznika. Jakobov protoevangelij, ki je nastal v letih med 130 in 140 po Kristusu, namreč vsebuje natančne opise Marijine mladosti. Iz njega izvemo ime Marijinih staršev, Joahima in Ane, in še nekatere druge podatke glede krajev, kjer sta bivala, ter glede sorodnikov.

Pripoved o Marijinem otroštvu

Ko je bila Marija stara tri leta, sta jo njena starša pripeljala v tempelj, da bi izpolnila zaobljubo, ki sta jo naredila pred njenim rojstvom. Joahim in Ana sta bila namreč dolgo časa brez otrok in sta Marijo dočakala šele v pozni starosti. Ana je goreče molila in se pred Marijinim rojstvom zaobljubila, da bo otroka darovala za službo Bogu v templju.

Jakobov protoevangelij pripoveduje, da so bile vse jeruzalemske deklice povabljene, da bi s plamenicami spremljale Marijo prav do templja, kjer jo je pričakal veliki duhovnik Zaharija. Marija je stopila do Zlatih vrat in naprej do najsvetejšega kraja v templju. Tempeljski prostori so postali njeno prebivališče vse do zaroke z Jožefom.

V templju je Marija preživela vso svojo mladost v molitvi in premišljevanju ter opravljala najrazličnejša dela, kolikor jih je mogla in smela vršiti. Apokrifni evangelij pripoveduje, da ji je nadangel Gabrijel prinašal čudežno mano, s katero jo je hranil.

Nastanek praznika

Povod za nastanek praznika je bila posvetitev bazilike Svete Marije Nove v Jeruzalemu 21. novembra 543. To je bila ena najlepših cerkva v Jeruzalemu, ki so jo zidali najboljši tedanji arhitekti. Cerkev je stala v bližini razvalin jeruzalemskega templja.

To je v vernikih prebujalo spomin na dogodke iz Jakobovega protoevangelija, zato so se na ta dan vsako leto ob praznovanju obletnice posvetitve te cerkve spominjali tudi Marijinega darovanja in služenja v templju. Postopoma je posvetitev bazilike prešla kar nekoliko v pozabo, ne pa tudi praznik Marijinega darovanja.

Na Vzhodu je Darovanje Device Marije še danes ena največjih slovesnosti. Vsa pozornost je obrnjena na notranjo vsebino dogodka, to je na popolno podaritev, ko se je Marija že v prvih trenutkih svojega življenja povsem darovala Bogu. Božji tempelj, živo Božje svetišče z nenehno duhovno daritvijo je bila predvsem ona sama.


Darovanje Device Marije v templju. FOTO: splet/arhiv Družine.

Na Zahodu je bil ta praznik sprejet šele pod papežem Gregorjem XI. leta 1372, ko je bilo praznovanje uvedeno v Avignonu, kjer so tedaj papeži prebivali. Praznik se je hitro razširil po Franciji in drugod.

Papež Sikst IV. je Marijino darovanje uvedel v rimske duhovne dnevnice, sv. Pij V. pa ga je v prenovljenem brevirju, ki je izšel leta 1568, izpustil, ker Marijinega darovanja Sveto pismo sámo ne omenja.

Vendar se je praznik leta 1585 znova obudil in od tistega časa naprej se je pobožnost v zvezi z Marijin darovanjem še naprej širila. Mnoge redovne družine so si ta dan izbrale za obnavljanje svojih redovnih zaobljub.

Vsebina praznika

Na god Marijinega darovanja Cerkev slavi velikodušni odgovor Marije Device na edinstveno milost izvolitve, katere je bila deležna. Ko obhajamo spomin Marijinega darovanja, imamo pred očmi bistveno potezo Marijine duhovnosti – to je podaritev same sebe Bogu in njegovim ljubečim odrešitvenim načrtom ter nepretrgano vztrajanje v tej podaritvi – prav do pridružitve Kristusovi daritvi na Kalvariji.

Ta daritev je Marijo napravila za najpopolnejšo »redovnico«, kakor so jo večkrat imenovali duhovni pisatelji, in za vzor vsakega kristjana kateregakoli stanu ali poklica.

S popolno posvetitvijo Bogu od mladih let se je Marija pripravljala na največjo nalogo, h kateri je bilo kdaj poklicano ustvarjeno bitje – za Božje Materinstvo, neločljivo od dejavnega sodelovanja z odrešenjskim delom učlovečenega Božjega Sina.

Potrebno je, da gremo tudi mi za Marijinim zgledom

Vsak kristjan je poklican k popolni podaritvi samega sebe Bogu, saj bo le s tem dosegel resnično izpolnitev svojega življenja. Nismo le priče Marijinega darovanja, ampak smo tudi mi poklicani v to darovanje – potrebno je, da gremo za Marijinim zgledom.

Ne smemo pozabiti, da je Marija prejela mnoge milosti, ki so potrebne za to, da pomaga tudi nam k velikodušni življenjski daritvi samega sebe Bogu in bližnjim zaradi Boga. Darovati se vsak dan znova Mariji, npr. v duhu znane molitve O Gospa moja, pomeni, darovati se Jezusu Kristusu in se odločiti, da bomo živeli le z Njim in Zanj.


Besedilo v članku je delno povzeto po knjigi Leto svetnikov.