Toda saj so malo nazaj na lastne oči videli, kako jih Bog pelje skozi Rdeče morje po kopnem, sami so videli, kako je uničil močno vojsko, ki je dirjala za njimi, sami so doživeli nadloge in celo morijo v Egiptu, njim pa je bilo prizaneseno! Kako šibek je človeški spomin, kako slabotna je vera. In Bog jim pošlje mano za kruh in prepelice za meso. Ne za en dan, ne za praznike, ne do birme. Hrani jih do roba obljubljene dežele. Štirideset let so jedli angelski kruh, smo molili v današnjem psalmu. Rečemo »dober kot kruh«. Pa vseeno se posuši, pokvari ali hrani samo do roba. Zato nas Pavel drzno vabi, da odložimo starega človeka. Ta novi človek bo jedel kruh življenja in bo živel.

Biti z njim

Množica, ki pride k Jezusu, ker so doživeli pomnožitev kruha in rib v puščavi, si želi še več. Še bi jedli. Morda dobimo tokrat še kaj vina ali svežo limonado. Jezus pa jim odgovarja na njihovo globlje vprašanje: kdo on v resnici je. Njegove besede postanejo stopinje v življenj...