Vsi v mestu govorijo o križanju tega moža, ki je ozdravljal bolne in od mrtvih obudil Lazarja. Celo nas je prešinila misel, da je mogoče res Mesija. Toda potem ko so ga križali, smo pomislili, da je bil verjetno le še eden iz vrste lažnih prerokov, ki se občasno pojavijo v Jeruzalemu. Zdaj pa eden izmed Jezusovih učencev, Simon Peter, ljudem naroča, naj se spokorijo in se dajo krstiti v Jezusovem imenu, da bodo lahko prejeli dar Svetega Duha.

Pozorno poslušamo Petra in v srcu se nam nekaj zgane. Bi bilo to lahko res? Nenadoma smo prepričani, da Jezus ni le Mesija, ampak tudi vstali Gospod in Odrešenik. Tisti dan se damo krstiti in življenje se nam za vedno spremeni.

Zdaj se želimo družiti z vsemi, ki so sprejeli Petrovo sporočilo. Krščeni smo bili v Jezusovem imenu, zato čutimo močno vez z njim. Vsak dan se zbiramo v templju in slavimo Gospoda. Srečujemo se po domovih in skupaj lomimo kruh. Celo svojo lastnino prodamo, da pomagamo ljudem v stiski (prim. Apd 2,43–47). Na novo živimo v skupnosti z brati in sestrami v Kristusu.

Ta mesec, ko obhajamo velikonočni čas, si bomo ogledali, kakšno je bilo življenje množice »teh, ki so sprejeli vero« (Apd 4,32) in se po binkoštih zbirali v majhnih krščanskih občestvih. Kaj se lahko naučimo iz njihovega skupnega življenja? Kako lahko podpiramo drug drugega kot skupnost vernikov doma, v soseskah ali župnijah? In zakaj je tako pomembno, da to delamo?

Kako lahko podpiramo drug drugega kot skupnost vernikov doma, v soseskah ali župnijah?

Delovanje Svetega Duha

Ali ni neverjetno, da so ljudje, ki so bili krščeni, takoj ko je Peter oznanjal veselo blagovest na binkošti, začeli živeti v »občestvu« (Apd 2,42)? Zakaj se je to zgodilo? Ker so prejeli Svetega Duha. Prav on deluje v nas, da hrepenimo po krščanski skupnosti, nas vodi k bratom in sestram, ki nas lahko podpirajo na poti z Bogom in s katerimi se lahko zbiramo, da slavimo Gospoda.

Pomislimo, kako so se počutili prvi verniki. Še vedno so se imeli za Jude, toda zdaj so Jezusa klicali Gospod in Odrešenik – moža, ki ga je večina verskih voditeljev zavrnila kot sleparja. Ti možje in žene so se zaradi vere bistveno razlikovali od drugih Judov. Potrebovali so podporo skupnosti vernikov, zato jih je Sveti Duh vodil, da so se združili in v marsičem živeli skupaj. S to podporo so lahko delali, kar je naročil Jezus: naredili so vse narode za njegove učence, jih krščevali v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha (prim. Mt 28,19).

Potrebovali so podporo skupnosti vernikov, zato jih je Sveti Duh vodil, da so se združili in v marsičem živeli skupaj.

Jezus in njegova skupina učencev

Bog nas je seveda ustvaril kot družabna bitja, ki so odvisna drug od drugega ter potrebujejo skupnost za preživetje in razcvet. Judovska kultura v Jezusovem času je veliko bolj poudarjala skupnost kot današnja. Ljudje so večinoma živeli v taki ali drugačni družini ter pogosto v velikih skupinah razširjenih družin.

Zato ne preseneča, da si je Jezus želel učence, ki se mu bodo pridružili, ko je začel javno delovati. Učil jih je oznanjati veselo blagovest in širiti Cerkev, potem ko bo vstal od mrtvih. Potreboval pa jih je tudi zaradi podpore in prijateljstva. Predstavljajmo si, koliko kilometrov so prehodili skupaj, kolikokrat so skupaj jedli in molili!

Učenci so po Jezusovi smrti in vstajenju še naprej živeli skupaj in medse vodili vse več spreobrnjencev. Oglejmo si nekaj odlomkov iz Knjige apostolskih del, da bomo videli, kaj se lahko naučimo iz njih.

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Beseda med nami (02/2023).