Najprej treba zapisati naslednje. Leta 2019 je Celjska Mohorjeva družba izdala knjigo Barbara Celjska. Črna kraljica, ki jo je napisala Daniela Dvořáková, samostojna znanstvena sodelavka na oddelku za najstarejšo zgodovino Zgodovinskega inštituta Slovaške akademije znanosti v Bratislavi.

 Leta 2019 smo dobili prevod izjemne knjige slovaške zgodovinarke Daniele Dvořákove Barbara Celjska, ki je njena prva knjiga o Celjskih.

Barbara Celjska, najpomembnejša srednjeveška monarhinja

Barbara Celjska, najpomembnejša srednjeveška monarhinja, a vendar v senci svojega slavnega soproga Sigismunda Luksemburškega, se je bolj kot resnična osebnost v zgodovino zapisala kot čudna literarna junakinja, obdana s številnimi miti in legendami. Kraljica s tremi kronami je bila skoraj pol stoletja ogrska kraljica, poldrugo desetletje pa je obvladovala velik del slovaškega ozemlja. Redkokatera srednjeveška podoba ženske je pri pisateljih in zgodovinarjih doživljala toliko krivic in negativnega prizvoka kot kraljica Barbara Celjska.

Daniela Dvořáková je v knjigi podrobno opisala začetke in izvor negativnih pogledov na Barbaro Celjsko ter z natančno analizo doslej neznanih zgodovinskih virov razkrila, kako se je ta podoba razširjala v takratni literaturi in v kasnejših zgodovinskih zapisih – presenetljivi zaključki, ki kraljici vračajo čast in ugled, pa se berejo kot napeta kriminalka. Avtorica je s svojim raziskovanjem popravila številne napake in nenatančnosti o življenju kraljice Barbare, ki se že leta pojavljajo v strokovni literaturi.

Pod kraljičinim žezlom

Po štirih letih dobivamo v slovenskem prevodu naslednjo knjigo slovaške zgodovinarke Daniele Dvořákove, ki je nadaljevanje knjige o Barbari Celjski. Njen naslov je Pod kraljičinim žezlom, podnaslov pa Elizabeta Luksemburška in Ulrik II. Celjski 1437–1442.

Pod kraljičinim žezlom je naslov prvega dela trilogije Nekronani kralj, ki je posvečena Ulriku II. Celjskemu. Po dramatičnih družinskih zapletih med Hermanom II. in njegovim sinom Friderikom se kot up rodbine na čelo Celjskih dvigne vnuk, Ulrik (1406–1456). Karizmatičen, ambiciozen in sposoben aristokrat, nečak kraljice Barbare Celjske in bratranec kraljice Elizabete Luksemburške (dve leti starejši od nje), se vrti v najvišjih družbenih slojih ter velja za enega najvplivnejših ljudi svojega časa.

Elizabetin mož kralj Albert II. Nemški. VIR: Wikipedia

Tridesetletna vdova Elizabeta v boj za kronanje sina

Knjiga je uvodni del njegove zgodbe in hkrati pretresljiv opis enega najbolj dramatičnih obdobij evropskega srednjega veka. Po smrti očeta, kralja Sigismunda Luksemburškega, in moža, kralja Albrehta II. Habsburškega, se je noseča tridesetletna vdova Elizabeta (1409–1442) z neverjetnim tveganjem in pogumom podala v boj za kraljevsko krono ter nasledstveno pravico svojega sina Ladislava Posmrtnika, ki se je rodil leta 1440, nekaj mesecev po očetovi smrti. Avtorica je na podlagi številnih virov nazorno in slikovito opisala čas od Sigismundove (očetove) smrti leta 1437 do Elizabetinega tragičnega konca leta 1442.

Kraljica Elizabeta Luksemburška in mož kralj Albert II. Nemški. VIR: knjiga

Tudi žena Elizabeta je postala kraljica Češke, Ogrske in Nemčije

Elizabeta Luksemburška (madžarsko Luxemburgi Erzsébet, nemško Elisabeth von Luxemburg), hči kralja Sigismunda Luksemburškega (cesar Svetega rimskega cesarstva ter kralj Ogrske in Češke) in Barbare Celjske, se je rodila leta 1409 na gradu Višegrad in je bila kraljica žena Ogrske (1437–1440), Nemčije (1438–1439) in Češke (1438–1449). Oče Sigismund jo je že staro dve leti obljubil za ženo vojaškemu zavezniku vojvodi Albertu II. Nemškemu (Habsburžanu), ta se je z njo poročil leta 1422, stara je bila 13 let. Konec leta 1437 so ga izvolili za kralja Češke, že čez nekaj dni, leta 1438 so ga tudi ogrski plemiči v Székesfehérvárju okronali za kralja Ogrske, še čez dva meseca in pol so ga izvolili še za rimsko-nemškega kralja. S tem je tudi žena Elizabeta postala kraljica Češke, Ogrske in Nemčije.

Kraljica Elizabet Luksemburška (domnevno) na znamenitem krilnem oltarju, ki se nahaja v samostanu Klosterneuburg pri Dunaju. Izdelati ga je dal njen mož Albreht, zato se imenuje po njem. VIR: knjiga

Dramatični opis smrti dveh večkratnih kraljev

Avtorica je na kratko orisala zgodovino Celjskih, ki so se s premišljeno poročno politiko Hermana II. dvigovali proti vrhu svojih dinastičnih ambicij. Prav tako o smrti cesarja in kralja Sigismunda Luksemburškega 9. decembra 1437 v Znojmu v južni Moravski (tudi ta opis je nadvse dramatičen). Opisala je viteško (romarsko) potovanje njegovega vnuka Ulrika II., vzhajajočo aristokratsko zvezdo tistega časa, v daljno Compostelo. Medtem je bila njegova teta, kraljica Barbara, vse bolj v nemilosti svojega zeta Albrehta (Habsburžana), ki se je po smrti cesarja Sigismunda zavihtel na kraljevski prestol Ogrske in Češke. Cena zanj je bila visoka, življenje v blišču krone pa kratko. Umrl je leta 1439, ko je bil s svojo vojsko na pohodu proti Srbiji, kamor je šel na pomoč Srbom, ki so jih oblegali Turki. Na poti se je zastrupil in za krvavo grižo umrl. Avtorica ga je natančno opisala kot nasilnika genocidnih razsežnosti, saj je npr. na Dunaju okoli leta 1420 množično moril Jude, da se je dokopal do njihovega premoženja.

Kraljica Elizabet Luksemburška. VIR: knjiga

Elizabetin izjemen boj ne le za življenje

Elizabeta je po Albrehtovi smrti ostala tridesetletna kraljica vdova, ki je pod srcem nosila sina. Že pred tem, od tu naprej, ko je kraljica postala vdova, beremo izjemno napeto zgodbo, ki jo je Daniela Dvořáková rekonstruirala iz neverjetnega števila arhivskih virov (tem lahko v opombah ves čas sledimo). Že za življenja moža, ogrskega kralja, so ga mnogi Ogri sovražili in izvajali pogrome nad na ogrskem živečimi Nemci. Ko je nenadoma umrl, je bila kraljica vdova v veliki nevarnosti, da jo nasprotniki kakor koli uničijo. Sledimo napetemu dogajanju zavezništev in izdajstev, ki so bila povezana z bogatimi darili (gradovi in posestmi). Elizabeta je pred tem rodila dve hčerki, ki pa nista mogli naslediti kraljevskega prestola. Ko je vdova Elizabeta čez nekaj mesecev rodila sina Ladislava (ker se je rodil štiri mesece po očetovi smrti, so mu dali vzdevek Posmrtni, tudi Posthumni, nemško Ladislaus Postumus, madžarsko V. László, češko Ladislav Pohrobek), se je začel njen izjemen boj ne le za življenje, ampak tudi za kraljevsko nasledstvo.

Krona sv. Štefana, z njo so kronali ogrske kralje. VIR: knjiga

Kronanje dojenčka za kralja Ogrske

Elizabeta je v izjemno težkih razmerah, tudi vremensko težkih, ne le zaradi življenjske nevarnosti, le nekajmesečnega sina Ladislava V. Posmrtnika dala okronati za ogrskega kralja. Ob tem beremo napeto zgodbo, kako je morala njena najtesnejša sodelavka na grad Višegrad ob Donavi, kjer je ukradla madžarsko kraljevsko krono sv. Štefana, da so potem dojenčka z njo okronali na binkošti, 15. maja 1440, v kraljevskem mestu Székesfehérvár. Toda ali bo deželi kdaj tudi v resnici zavladal? Njegova mati se je za to potem borila do zadnje kaplje krvi.

Neusmiljeni spopadi za ogrski prestol

Avtorica knjige nam je zelo podrobno prikazala neusmiljene spopade Elizabete Luksemburške s svojimi privrženci (za najemniške vojake je ves čas iskala denarne vire, zanje je zastavila najprej svojo krono, nato pa še krono sv. Štefana in svoj nakit) ter poljskim pretendentom za ogrski prestol, od nje precej mlajšim poljskim kraljem Vladislavom Jagelonskim (star je bil 16 let), ki so dramatično zaznamovali veliko območje današnjih Madžarske, Slovaške, Avstrije, Slovenije, Hrvaške, Srbije, Romunije, Ukrajine in deloma Poljske.

Močnejši del ogrskega plemstva je dva meseca po kronanju dojenčka Ladislava Poljaka 17. julija za ogrskega kralja okronal mladega poljskega kralja Vladislava I., saj za kralja niso hoteli imeti Nemca, pa še dojenčka povrhu. Tako je imela Ogrska dva kralja. Elizabeto so želeli celo poročiti z njim, s čimer bi rešili spor za nasledstvo, vendar je to takoj odločno zavrnila. Zanimalo jo je le nasledstvo sina. Tega je morala medtem poslati na varno, zaupala ga je rimsko-nemškemu kralju Frideriku Habsburškemu.

Elizabetin sin Ladislav Posmrtni, ogrski in češki kralj. VIR: Wikipedia

Tri dni po mirovnem dogovoru je kraljica Elizabeta umrla

Beremo o krutih spopadih in roparskih pohodih. Kdo je na koncu zmagal? Kratkoročno vsekakor ne Elizabeta, čeprav jo je leta 1442 triletno bojevanje za ogrsko-češki prestol pripeljalo blizu zmage. Ker je bilo obsežno območje današnje Madžarske in Slovaške opustošeno in razdeljeno v dva bojujoča tabora, je posredoval papež. V dogajanje je kot mirovnika poslal preizkušenega in uglednega odposlanca, mirovnega posrednika, kardinala Giuliana Cesarinija. Ta je maja 1442 prispel v Bratislavo, kjer je bila takrat kraljica Elizabeta, od nje se je napotil v Budim, kjer je živel nasprotnik, kralj Vladislav.

Po večmesečnih pogajanjih je dosegel, da sta se obe strani, kraljica Elizabeta in kralj Vladislav srečala. Vendar je bilo tudi to srečanje dramatično, saj so za kraj najprej izbrali Esztergom, duhovno središče Ogrske. Elizabeta so je v zadnjem hipu premislila in za srečanje določila njeno mesto Györ. Tam sta oba, vsakega so spremljali številni odličniki, ogrsko in češko plemstvo, vsi skupaj 16. decembra 1442 podpisali mirovni sporazum. Potem pa se je zgodilo. Tri dni potem, ko je kralj Vladislav zapustil Györ, je kraljica Elizabeta umrla. Povsem iznenada, saj je bila še mlada in povsem zdrava, stara je bila 33 let. Nasprotna stran jo je dala zastrupiti, seveda brez sledov.

Elizabetin sin Ladislav je Ogrski in Češki zavladal leta 1453

Tu se prvi del knjige, ki je tudi odlično ilustrirana, konča. Morda še podatek. Ogrski kralj Vladislav je življenje izgubil kmalu po (nasilni) smrti kraljice Elizabete, v znameniti bitki proti Turkom pri Varni 10. novembra 1444. Tam so Turki ubili tudi papeškega legata Cesarinija, ki je dve leti prej dosegel sporazum med kraljico Elizabeto in kraljem Vladislavom.

In še, rimsko-nemški kralj Friderik Habsburški se je po smrti kraljice Elizabete in kralja Vladislava vpletel v ogrsko nasledstvo. Mladega kralja Ladislava Posmrtnika je temeljito in vsestransko vzgajal. Ker ga kljub silnim pritiskom ni hotel vrniti, so mu ga leta 1452 na silo odvzeli. Tu je pomembno vlogo igral tudi Ulrik II. Celjski. Januarja 1453 so v Bratislavi potrdili Ladislava za zakonitega dediča ogrskega prestola, star je bil dvanajst let. 28. oktobra 1453 so Ladislava v Pragi kronali za češkega kralja.

Idealizirana podoba ogrskega kralja Ladislava Posmrtnika in Ulrika II. Celjskega; avtor slike je Székely Bertalan (1835–1910). VIR: Wikipedia

Glavna oseba trilogije je Ulrik II. Celjski

Knjiga Daniele Dvořákove Pod kraljičinim žezlom nosi podnaslov Elizabeta Luksemburška in Ulrik II. Celjski 1437–1442. Gre za trilogijo, za prvo od treh knjig, ki jim je dala skupni naslov Nekronani kralj. Kot nakaže tudi podnaslov knjige, je glavna oseba trilogije Ulrik II. Celjski. Bratranec kraljice Elizabete (še enkrat: hčerke znamenite trojne kraljice Barbare Celjske) je bil zvest Elizabetin spremljevalec v njeni (državljanski) vojni za nasledstvo. Ne le bližnje sorodstvo, tudi po letih sta si bila blizu, on je bil dve leti starejši in bil je izšolani vitez ter tudi vojščak. Dolgo se je bojeval na njeni strani, dokler ga ni v nekem spopadu nasprotna stran ujela in ga zaprla v Budimu. Od tam ga je rešil, seveda z mastno odkupnino, oče Herman Celjski. Po tem dogodku so se Celjski celo oddaljili od Elizabete, saj so prav takrat bojevali svoje vojne s Habsburžani.

Ključni je bil umor Ulrika II. Celjskega leta 1456 v Beogradu

Knjiga Daniele Dvořákove Pod kraljičinim žezlom za slovensko bralstvo ni le zanimiva, ker sta glavni osebi v njej pripadnika rodbine Celjskih, ampak še bolj zato, ker ta prva knjiga iz trilogije odlično prikaže predzgodovino končne tragedije Celjskih leta 1456. Sovražnosti med Celjskimi in nekaterimi ogrskimi plemiči so na koncu dosegle vrhunec v Beogradu, ko sta se v skupnem boju proti Turkom tam znašla akterja obeh strani. Ogrski velikaš Ladislav Hunyadi je tam zahrbtno umoril Ulrika II. Celjskega. S tem je poskrbel, da so se Ogri znebili Celjskih, ki so imeli posestva in ambicije na Ogrskem (današnja Hrvaška je spadala pod Ogrsko), Habsburžanom pa je omogočil, da so se zaradi dedne pogodbe polastili vseh posesti Celjskih, tako rekoč ozemlja današnje Slovenije. S tem se je v osnovi zaključilo napredovanje Nemcev na jug, na škodo Slovencev.

Ladislav Posmrtni, spomenik v kraju Komárnu ob Donavi na Slovaškem. VIR: Wikipedia

Kljub porazu in umoru je bila Elizabeta na daljši rok zmagovalka

Elizabeta je proti premočnemu nasprotniku, kljub osupljivemu upiranju, bila kratkoročno poražena, saj je imela proti sebi večino ogrskih velikašev, ki so bili protinemško usmerjeni. Toda na dolgi rok se je njen izjemni spopad, ki se je končal z njenim umorom, splačal, bila je zmagovalka, saj je leta 1453 sin Ladislav postal ogrski in češki kralj, nato pa še vnuk po hčerki Elizabeti Avstrijski, Vladislav II., ki je bil češki (1471–1516) ter ogrski kralj (po smrti Matije Korvina leta 1490, do leta 1516).

Še o letu 1456. Ogrski vlada kralj Ladislav Posmrtni(k), sin kraljice Elizabete. Ulrik II. Celjski je vrhovni poveljnik ogrske vojske. Ko je Ladislav Hunyadi v Beogradu umoril Ulrika, ga je dal kralj Ladislav pod obtožbo upora kralju aretirati, čez dobre štiri mesece so ga v Budimu obglavili. Novembra 1457 je umrl tudi kralj Ladislav, kmalu bi dopolnil osemnajst let. Ogrski kralj je postal Matija Korvin.

Ladislav Posmrtni, spomenik v kraju Komárnu ob Donavi na Slovaškem. VIR: Wikipedia

Epilog: Elizabetin sin Ladislav in hči Elizabeta Avstrijska

Elizabeta Luksemburška je imela tri potomce, Ano (1432–1462), Elizabeto (1438–1505) in Ladislava (1440–1457), ki je postal ogrski in češki kralj. Hčerka Elizabeta (Avstrijska) se je leta 1454 poročila s poljskim kraljem Kazimirjem IV. Jageloncem, imela sta 13 otrok, štirje sinovi so postali kralji, dva pa kardinala (sv. Kazimir je svetnik in zaščitnik Poljske in Litve), sedem je bilo hčerk, imenovali so jo kar mati Jageloncev.

V času njegovega vladanja je Poljska sedem let segala od Baltika do Črnega morja (okoli leta 1466). Kralj Kazimir velja za pomembnega poljskega kralja. Na poljskem prestolu ga je nasledil sin Ivan Albert, kralj od leta 1492 do 1501, ko je umrl.

Sin Vladislav II. je bil češki (1471–1516) in ogrski kralj (po smrti Matije Korvina leta 1490, do leta 1516), to, kar je bila pred tem njegova babica Elizabeta, glavna oseba te knjige. Leta 1516 je postal ogrski kralj njegov desetletni sin Ludvik II. Vladal je deset let. 29. avgusta 1526 je prišlo do izjemno pomembne bitke s Turki pri Mohaču. Turki so ogrsko vojsko katastrofalno porazili. Kralj se je reševal z bojišča, vendar je pri tem padel s konja in pod težo oklepa utonil v reki. Ker ni imel otrok, se je dedna linija končala. 36 let sta potomca Barbare Celjske oziroma njene hčerke Elizabete vladala Ogrski.

Ladislav Posmrtni, kip na pročelju parlamenta v Budimpešti. VIR: www.kozterkep.hu

V 145 letih so Turki Ogrsko povsem uničili

Neverjetna vojna Elizabete Luksemburške in njeno »žrtvovanje« s tragično smrtjo, ki jo je v knjigi Pod kraljičinim žezlom izjemno natančno opisala Daniela Dvořáková, se je torej več kot obrestovala. Res je, da je bilo med to več kot dveletno vojno veliko mrtvih, trpljenja in opustošenja Ogrske in Slovaške, toda tudi v kasnejših obdobjih je bilo na Ogrskem spopadov, smrti in opustošenj zelo veliko.

Po smrti Elizabetinega vnuka Ludvika II. leta 1526 pri Mohaču je Ogrska doživela dolgo obdobje trpljenja. Dokončni udarec so Ogrski (Madžarski) zadali Turki. Po Mohaču so prvič zasedli Budim leta 1529, dokončno pa leta 1541. Od tega leta so osrednji Ogrski vladali dolgih 145 let. V tem času se je v Budimu zvrstilo 99 paš. Turki so povsem uničili srednjeveško Ogrsko – tudi posmrtne ostanke ogrskih kraljev v Székesfehérvárju, kjer so bile njihove grobnice. V Székesfehérvárju so pokopali tudi kralja Albrehta II. Habsburškega in njegovo ženo kraljico Elizabeto. Tudi od Sigismunda Luksemburškega v »daljni« Oradei ni ostalo nič. Šele leta 1686 je združena vojska pod vodstvom Habsburžanov Turke pregnala iz Budima, leta 1688 pa tudi iz »kraljevskega« Székesfehérvárja.

Slovaška zgodovinarka Daniela Dvořákova. VIR: bystricoviny.sk

Raziskovalka na Slovaški akademiji znanosti v Bratislavi

 Daniela Dvořáková je samostojna znanstvena sodelavka na oddelku za starejšo zgodovino Zgodovinskega inštituta Slovaške akademije znanosti v Bratislavi. Posveča se raziskovanju zgodovine poznega srednjega veka Kraljevine Madžarske, posebej v času vladanja Sigismunda Luksemburškega. Pri svojem delu je usmerjena v raziskovanje problematike plemstva, ukvarja pa se tudi z vprašanji dvorne kulture, z odnosi in vsakdanjim življenjem v srednjem veku. Je avtorica uspešnice Rytier a jeho kráľ. Stibor zo Stiboríc a Žigmund Luxemburský (Vitez in njegov kralj. Stibor iz Stiboríc in Sigismund Luksemburški) ter soavtorica različnih monografij, med drugim Spomienky Heleny Kottannerovej (Spomini Helene Kottanner), Kôň a človek v stredoveku (Konj in človek v srednjem veku) in Ulrich Richental Kostnická kronika (Konstanška kronika Ulricha Richentala). Pri Celjski Mohorjevi družbi je leta 2019 izšel prevod njene monografije Barbara Celjska. Črna kraljica.

1/14