V Svetem pismu je evangelist Luka poleg pričevanja nakazal tudi na Marijino notranje, duhovno, življenje, tudi ko o njem sama ni govorila. »Marija pa je vse te besede hranila in jih premišljevala v svojem srcu,« je zapisal Luka ob prihodu pastirjev k detetu Jezusu. Evangelist večkrat omeni Marijino srce, zato ga je sv. Janez Eudes, ki ga štejejo tudi za »očeta liturgičnega češčenja Jezusovega in Marijinega Srca«, sv. Luko imenoval evangelist Marijinega srca.

Tudi besede iz speva (Magnifikat) »Moja duša poveličuje« prihajajo iz Marijinega »srca«, v katerem je hranila spomine, vero in ljubezen, ter sprejemala odločitve. Prav to jo je naredilo za Božjo Mater, svojo predanost Božji volji pa je izkazala tudi ob Kristusovem trpljenju.

Sicer Marija v Svetem pismu sedemkrat z besedami pokaže svoje prepričanje v Božjo voljo. Zadnjič v Kani Galilejski, ko svetuje strežnikom: »Karkoli vam poreče, storite!« (Jan 2,5).

Povezanost Jezusovega in Marijinega Srca

Praznik Srca Jezusovega in praznik Marijinega brezmadežnega Srca kažeta na temeljno povezanost med Marijo kot materjo in Jezusom kot njenim sinom. Marija je ravno zaradi svojega čistega srca smela biti mati Božjemu Sinu. Marijino Srce je simbol njenih lastnosti, zlasti njene ljubezni do Boga in do ljudi. Bližina obeh praznikov je že sama po sebi znamenje tesne povezanosti med Marijo in Jezusom, pa tudi povezanosti z vsakim izmed nas.

Praznik z dolgo tradicijo

Prav sv. Janez Eudes je zaslužen za češčenje Marijinega srca. Februarja 1648 mu je namreč ob sklepu duhovnih vaj v stolnici v Autunu v Franciji škofa podelil dovoljenje za javno slovesno opravljanje duhovnih dnevnic v čast Marijinemu srcu.