V katoliški Cerkvi se v cerkvenem letu spominjamo rojstva le treh oseb, in sicer Jezusa, Marije in Janeza Krstnika, pri ostalih svetnikih pa se vedno spominjamo dneva njihove smrti. Marijino rojstvo je pomembno, ker je bila kot Odrešenikova in naša mati po Božji previdnosti obvarovana izvirnega greha.

Praznik Marijinega rojstva je povezan s Kristusovo velikonočno skrivnostjo in na človeštvo razliva veselje in upanje, saj naznanja bližnje učlovečenje in odrešenje. Marija je tako velika in vredna našega čaščenja, ker je mati Božjega Sina in našega Odrešenika ter sodelavka pri njegovem delu.

Bizantinska vzhodna liturgija začenja novo cerkveno leto s 1. septembrom. Že od 9. stoletja dalje na Vzhodu 1. september velja za Marijin god in sodi med najstarejše samostojne Marijine praznike. Kar zadeva izbiro dneva praznovanja, vzhodne Cerkve niso bile docela usklajene. Ko je praznik prišel na Zahod, so v Rimu za praznovanje Marijinega rojstva obdržali datum 8. september.

Naši predniki so praznikoma Marijinega vnebovzetja (15. avgust) in Marijinega rojstva (8. september) dali slovensko ime: veliki in mali šmaren oziroma vélika in mala maša, pa tudi velika in mala gospojnica. Med tema dvema praznikoma verniki posebej radi obiskujejo Marijina romarska svetišča. Ponekod v skladu z izročilom na malo mašo ohranjajo navade, ki veljajo za veliko mašo (npr. blagoslov rož ipd.). Ta dan pomeni že začetek jeseni, saj ponekod mala maša za suknjo vpraša ali pa odpre dolinsko pašo (mala maša – v vsakem grmu paša).