V Sloveniji od leta 2008 obeležujemo nacionalni dan spomina na žrtve holokavsta (27. januar), prav tako preko različnih praznikov in spominskih dni in drugih ukrepov obeležujemo upor zoper okupatorja med 2. svetovno vojno. Medtem ko doslej nismo imeli spominskega dne na žrtve komunističnega nasilja. Kot so zapisali v vladnem sporočilu, je veliko teh, ki so se kakorkoli uprli komunističnemu nasilju in enoumju, »utonilo v pozabo.«

Ni spoštljivega spomina na te žrtve

V procesih tranzicijske pravičnosti je Republika Slovenija nekaterim svojcem umorjenih izplačala simbolne odškodnine in jih rehabilitirala. Raziskanih in urejenih je dobršen del prikritih morišč in grobišč, žrtve so tudi večinoma popisane.

Še vedno pa ni splošno uveljavljena pravica do groba in spomina na vse smrtne žrtve druge svetovne vojne in komunističnega nasilja po njej. Prav tako v javnem spominu ni spoštljivega spomina na te žetve, ne le umorjene temveč tudi na begunce, izgnance, žrtve koncentracijskih, delovnih in drugih taborišč ter stalinističnih sodnih procesov. Pa tudi na žrtve razredne vojne proti zasebni lastnini, zasebnemu podjetništvu, boja proti veri in Cerkvi in zaradi kolektivizacije kmetijstva, nadaljujejo v sporočilu.

Na desettisoče žrtev

Komunistično nasilje je na ozemlju današnje Slovenije od poletja 1941 do januarja 1946 terjalo na deset tisoče nasilnih smrti civilnih oseb in vojnih ujetnikov.

Poleg tega je v desetletjih komunistične vladavine komunistično nasilje z vsemi oblikami kršenja človekovih pravic in svoboščin prizadelo še več sto tisoč prebivalcev Slovenije, so zapisali v vladnem sporočilu za javnost.

Zakaj 17. maj?

17. maj so kot dan nacionalnega spomina na žrtve komunističnega nasilja izbrali, ker se je na ta dan leta 1942 zgodil prvi množični komunistični pomor slovenskih civilistov, »ko so partizani v soteski Iške, južno od Ljubljane, umorili 53 oseb, povečini pripadnikov slovenskih Romov.«

Ta pomor je podrobno raziskan in zgodovinsko dokumentiran, vladna komisija za vprašanja prikritih grobišč je leta 2017 izvedla izkop posmrtnih ostankov žrtev, povzročitelji so znani, so zapisali.

Storilci so bili partizani prve čete Šercerjevega bataljona, ki so umorili 49 Romov in štiri Rome. Ena Rominja je pobegnila, a so jo zajeli in umorili na Gornjem Igu. Med njimi je bilo 26 odraslih, dva mladostniki in 24 otrok. Med ženskami je bila nosečnica na koncu osmega meseca nosečnosti.

»Ta vojni množični zločin je prvi v vrsti mnogih, v katerih je komunistično partizansko gibanje zagrešilo hude vojne zločine in zločine proti človečnosti nad večjimi skupinami slovenskih civilistov in kasneje tudi vojnih ujetnikov. Ti zločini so dosegli vrh po koncu druge svetovne vojne spomladi 1945, ko je bilo v nekaj tednih umorjenih več kot 15 tisoč oseb oz. en odstotek prebivalstva tedanje Slovenije. Poleg tega je bilo spomladi 1945 in tudi pozneje na območju Republike Slovenije umorjenih več deset tisoč vojnih ujetnikov in civilistov hrvaške, nemške, srbske, črnogorske, bošnjaške, italijanske in drugih narodnosti,« so zapisali v vladnem sporočilu.

Ob dnevu spomina na žrtve komunističnega nasilja Muzej novejše zgodovine in Študijski center za narodno spravo nocoj pripravljata okroglo mizo, na kateri bodo sodelovali dr. Jože Dežman, dr. Tamara Griesser Pečar in dr. Jože Možina. Pogovor bo ob 18. uri v Viteški dvorani Muzeja novejše zgodovine.

Kočevski župnik poromal v Kočevski rog

Sinonim za povojne poboje je Kočevski Rog, kjer naj bi bilo na sedmih grobiščih do 30 tisoč žrtev medvojnih in povojnih zunajsodnih pobojev. Tja je danes, ob prvem obeleževanju nacionalnega dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja, poromal kočevski župnik Damjan Štih ter pri kapeli Božjega usmiljenja in morišču pod Krenom zmolil za žrtve in za spravo. »Mir Božji in nebeško lepa ptičja pesem...,« je zapisal ob posnetku, ki ga je objavil na facebooku. 

Pri morišču Pod Macesnovo gorico pa je obiskal arheologe in gradbince, ki že nekaj dni izkopavajo material iz brezna. Kot je zapisal, se  vmes »počasi najdejo tudi že kosti pomorjenih.«