Na današnji dan pred 150. leti so se udeleženci v Ljutomeru zbrali na prvem slovenskem taboru. Osrednjo slovesnost ob obletnici so priredili pretekli konec tedna. Predsednik Državnega zbora Matej Tonin je ob tej priložnosti izpostavil pomen taborov, predvsem ljutomerskega, saj ta predstavlja »še posebej mogočno, predvsem pa prvo manifestacijo prebujanja slovenske narodne zavesti«.


Foto: splet

Tabor v Ljutomeru so priredili 9. avgusta 1868. Po navedbah Slovenske kronike 19. stoletja se je tabora udeležilo okoli 7.000 ljudi. To je bil prvi izmed 18 taborov, ki skupaj tvorijo taborsko gibanje na Slovenskem. Na njih so izražali podporo jezikovni enakopravnosti in Zedinjeni Sloveniji, na koncu pa zahteve zapisali v resoluciji.

Kot je ob obletnici zapisal predsednik DZ Tonin, je »za Slovence obdobje taborskega gibanja pomenilo obdobje optimizma, vključevanja, pospešenega narodnega razvoja in opogumljene politične angažiranosti«. Triletno obdobje taborov je Tonin označil kot pomembno poglavje slovenske zgodovine, saj med drugim predstavlja odločenost slovenskega naroda za ohranitev in razvijanje narodne istovetnosti.

Vseeno pa predsednik DZ meni, da kljub pomembnosti tega obdobja »celotno taborsko gibanje žal še danes ostaja preveč prezrto in premalo cenjeno«. Ravno zaradi tega je Tonin izrazil željo, naj se z ohranjanjem spomina poskrbi, da bodo ta prizadevanja naših prednikov ostala v naši zavesti.

Taborsko gibanje je bilo slovensko politično gibanje med leti 1868 in 1871. V Sloveniji so v treh letih pripravili skupaj 18 taborov, zadnjega avgusta 1870 v Buhljah pri Grabštajnu na Koroškem. Najmnožičnejši je bil tabor v Vižmarjih 17. maja 1869, ko se je zbralo okoli 30.000 ljudi.