A v teh nekaj trenutkih, ko gre Jezus mimo, se zgodi nekaj osupljivega – njegov pogled je spreobrnil Zahejevo srce. Zaradi njega je sprejel Jezusa v svoj dom. Ta pogled ga je vodil v zveličanje. Zakaj je ta trenutek pustil tak pečat v Zaheju? Poglejmo, kaj nas lahko nauči o milosti srečanja z Jezusom in njegovem ljubečem pogledu.

Ko gre Jezus mimo njegov pogled spreobrni Zahejevo srce.

Prišel je v Jeriho in šel skozi mesto. Tam je bil mož, Zahej po imenu. Bil je višji cestninar in bogat človek. Poskušal je videti, kdo je Jezus, pa ni mogel zaradi množice, ker je bil majhne postave. Stekel je naprej in splezal na divjo smokvo, da bi ga videl, kajti moral bi iti tam mimo. Ko je Jezus prišel na tisti kraj, je pogledal gor in mu rekel: »Zahej, hitro splezaj dol, danes moram namreč ostati v tvoji hiši.« In takoj je splezal dol in ga z veseljem sprejel. 

Ko so to videli, so vsi godrnjali in govorili: »Ustavil se je pri grešnem človeku!« Zahej pa je vstal in rekel Gospodu: »Gospod, glej, polovico svojega premoženja dam ubogim, in če sem koga v čem prevaral, mu povrnem četverno.« Jezus pa mu je rekel: »Danes je v to hišo prišlo odrešenje, ker je tudi on Abrahamov sin. Sin človekov je namreč prišel iskat in rešit, kar je izgubljeno.« (Lukov evangelij 19,1–10)

Jezus iskalec

Sprva bi pomislili, da je Zahej dal pobudo za srečanje z Jezusom, ko je splezal na drevo, a ni bilo tako. Sam Jezus, »Sin človekov«, ki je prišel »iskat in rešit, kar je izgubljeno«, je poiskal Zaheja (Lk 19,10).

Jezusova izbira trenutka je popolna: pozna ravno pravo uro, da se dotakne srca, ki hrepeni po njem. Zato je rekel: »Zahej, hitro splezaj dol, danes moram namreč ostati v tvoji hiši« (Lk 19,5). Ko ga je našel na drevesu, je bil podoben pastirju, ki išče izgubljene ovce.

Jezus pozna ravno pravo uro, da se dotakne srca, ki hrepeni po njem.

Jezus je Zaheja poklical po imenu, tako kot pastir »svoje ovce kliče po imenu« (Jn 10,3). Je slišal množico, ki je kričala na moža in se mu posmehovala, ker je čudno čepel na divji smokvi? Ali pa je zaradi Božjega uvida poznal Zaheja in njegovo ime? Kakorkoli že, Zahej je tako kot ovce prepoznal pastirjev glas (prim. Jn 10,4).

Jezusova želja, da bi bil gost v cestninarjevem domu, nas spominja na njegovo povabilo vsem nam: »Glej, stojim pred vrati in trkam. Če kdo sliši moj glas in odpre vrata, bom stopil k njemu in večerjal z njim, on pa z menoj« (Raz 3,20).

Jezus Zaheju ni očital grehov niti mu ni rekel, naj se zagovarja zaradi nepoštenega poslovanja, temveč ga je počastil s prošnjo, da bi bil njegov gost. Cestninarja je ganila Jezusova dobrotljivost, zato je hitro ravnal hitro in odločno – ni se zadrževal niti ni tratil časa. »Takoj je splezal dol in ga z veseljem sprejel« (Lk 19,6). Spoznal je, da je na Jezusu nekaj posebnega, zato ga je takoj odpeljal k sebi domov. S tem spontanim in navdušenim odzivom se je Zaheju za vedno spremenilo življenje.

Cestninarja je ganila Jezusova dobrotljivost.

Tako kot Zahej smo tudi mi grešniki – vsi smo storili kaj, na kar nismo ponosni. Jezus pa nas išče in gleda enako kot Zaheja. Ne vidi le naših grehov, temveč tudi naše možnosti. Gleda nas z ljubečimi očmi.

Pogosto mislimo, kaj vse moramo storiti za Boga: držati se moramo zapovedi, ljubiti bližnje in izpolnjevati verske obveznosti. Vse lepo in prav. Toda Jezusov ljubeči pogled presega vse to. Vse, kar delamo, je odziv na njegovo milost. Vprašanje je, ali bomo dovolili Jezusu, da nas ljubeče gleda. Njegov pogled nam lahko omehča srce in nas spodbudi, da se odzovemo kot Zahej, takoj, navdušeno in z upanjem.

Jezusov ljubeči pogled presega vse to.

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Beseda med nami (5/2023).