Danes goduje redovni ustanovitelj sv. Dominik, ki ga imajo mnogi za začetnika molitve rožnega venca, znane in priljubljene molitve povsod, kjer živijo katoličani.

To sicer ne drži, kajti ta preprosta in bogata molitev je obstajala že pred njim, vendar ne v obliki, kakršno poznamo danes. Res pa je, da so bili dominikanci, redovniki, ki jih je sv. Dominik ustanovil in po njem nosijo ime, veliki apostoli rožnega venca. Pri svojih pridigah so jemali kot vodilo in podlago posamezne skrivnosti odrešenja, vključene v rožni venec; te so najprej temeljito razložili, potem pa so jih skupaj z verniki molili.

Dominik Guzman je bil doma iz španske pokrajine Kastilje, kjer se je rodil okoli leta 1170. Družina je bila dovolj premožna, da so Dominika lahko poslali v šole. Navdušil se je za duhovniški poklic. Nakupil si je veliko knjig; ko pa je v mestu, kjer se je šolal, nastala huda lakota, je vse knjige prodal in z denarjem podpiral sestradane ljudi. Škof v mestu Osma mu je podelil duhovniško posvečenje in ga sprejel v svojo službo.

Želja po misijonih

Dominik si je želel oditi v misijone in s tem namenom je svojega škofa spremljal v Rim, da bi papeža prosil za dovoljenje za odhod. Med potjo je v južni Franciji naletel na krivoverce, ki so zanikali nekatere temeljne verske resnice in so preprosto ljudstvo ščuvali proti Cerkvi. Ti ljudje, ki so jim pravili albižani, valdenci, patareni, sami pa so se imenovali katari, kar pomeni »čisti«, so imeli velike uspehe, ker so duhovniki živeli precej posvetno in so ljudem dajali slab zgled. Papež je v Francijo poslal svoje pridigarje, ki naj bi te ljudi spreobrnili. Toda nastopali so preveč uradno, oblastno in ošabno, zato jim ni nihče prisluhnil. Radi pa so poslušali Dominika in njegove spremljevalce, ki so kakor Jezusovi učenci hodili v majhnih skupinah po mestih in vaseh ter oznanjali evangelij s tehtno besedo in z zgledom apostolskega življenja.

Skupino svojih tovarišev, ki jih je imenoval »bratje pridigarji«, je Dominik želel razširiti v red pridigarjev. S tem namenom se je napotil v Rim, kjer je naletel na sv. Frančiška Asiškega, ki je tudi prišel tja, da bi papež potrdil pravila reda manjših bratov. Papež Inocenc III. in škofje, zbrani na 4. lateranskem cerkvenem zboru, so sicer pohvalili Dominikovo apostolsko misel, red pa je bil potrjen šele 22. decembra 1218. Prva hiša dominikanskega reda je bila v Toulousu v Franciji, od tam pa se je red širil najprej v Italijo ter v Dominikovo domovino Španijo. Že za Dominikovega življenja je imel red osem provinc.

Dominikanci tudi v Sloveniji

Dominikanci naj bi s pridiganjem ljudstvu posredovali evangeljsko resnico in jih z njo preoblikovali v razumne Božje otroke. Med najbolj znamenite člane dominikanskega reda sodita velika cerkvena učitelja sv. Albert Veliki in sv. Tomaž Akvinski. Dominik je umrl 6. avgusta leta 1221 v Bologni. Njegov pogreb je vodil kardinal Hugolin, ki je nato kot papež Gregor IX. leta 1234 Dominika razglasil za svetnika. Ob tej priložnosti je povedal: »Poznal sem moža, ki je živel popolnoma po zgledu apostolov, zato je gotovo tudi v nebesih deležen njihove slave.« Po novem koledarju obhajamo njegov god 8. avgusta. Pred cesarjem Jožefom II., ki je leta 1781 razpustil veliko samostanov, so imeli na slovenskih tleh svoje samostane tako dominikanci kot dominikanke. Od leta 1965 pri nas znova delujejo dominikanci, ki imajo hiši v Petrovčah in Žalcu, sestre dominikanke pa so navzoče v Piranu in Petrovčah.

Vir: www.katoliska-cerkev.si