Po krvavi prvi svetovni vojni (1914–1918), v kateri je bilo Avstro-Ogrsko cesarstvo poraženo in je razpadlo, so se lahko osamosvojili tudi nekateri narodi, med njimi južnoslovanski.

Slovenci smo se združili v Državo SHS, pozneje Kraljevino Jugoslavijo. Takrat so nam velik zahodni del etničnega ozemlja ob podpori Angležev ukradli Italijani.

Ker je bila Madžarska del poražene Avstro-Ogrske in še boljševiško revolucijo so imeli v Budimpešti, je nastala priložnost, da se Prekmurci osvobodijo nadvlade Madžarov in priključijo k matični Sloveniji.

Jožef Klekl st.

O Prekmurju so odločili na Pariški mirovni konferenci leta 1919

14. januarja 1919 je duhovnik Jožef Klekl skupaj s slovenskimi duhovniki županije Zala in tudi Porabja sprejel načrt avtonomije, kar je bil samo eden od mnogih korakov k pridružitvi z matičnim narodom v tistih mesecih.

Pariška mirovna konferenca, ki so se je udeležili predstavniki 27 držav, se je začela 18. januarja 1919 v versajski palači pri Parizu. Glavno vlogo so imele ZDA s predsednikom Woodrowom Wilsonom.

Kraljevina SHS je šla na mirovno konferenco kot mednarodno nepriznana država; 7. februarja so jo priznale ZDA. Jugoslovanska delegacija je bila med številnejšimi, saj je štela kar 110 članov, od tega več kot 20 Slovencev.

Zgodovinar in teolog Franc Kovačič in teolog Matija Slavič

Zgodovinar in teolog Franc Kovačič in teolog Matija Slavič sta kot eksperta za Štajersko oziroma Prekmurje sodelovala pri etnografsko-zgodovinski sekciji, ki je bila tudi najbolj pomembna, saj se je ukvarjala v glavnem z vprašanjem novih mej.

Slavič je za potrebe mirovne konference napisal izčrpno študijo Vprašanje Prekmurja, Štajerske in Koroške – Prekmurje, v kateri je predstavil naravne in družbenogeografske značilnosti Prekmurja. Drugi del študije je bila statistika, s katero je dokazoval slovensko etnično pripadnost Prekmurcev.

Pri določanju meje z Madžarsko severno od Mure je imel odločilno vlogo major Douglas Johnson, ki je 20. maja 1919 na sestanku teritorialne komisije predlagal mejno črto na podlagi statističnih podatkov, ki mu jih je izročil Matija Slavič. Začrtal jo je kot razvodnico med Muro in Rabo. Izjema je bilo samo Porabje. Vrhovni svet konference je 9. julija potrdil predlog te meje.

Matija Slavič na znamki ob stoti obletnici združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom.

Osrednja slovesnost ob priključitvi Prekmurja h Kraljevini SHS je bila 17. avgusta 1919 v Beltincih

Jugoslovanska delegacija je Vrhovnemu svetu poslala zahtevek, da jugoslovanska vojska zasede Prekmurje, kar je bilo odobreno 1. avgusta 1919. Jugoslovanska vojska je bila o tem obveščena 4. avgusta. 12. avgusta so v Prekmurje vkorakale enote jugoslovanske vojske ter brez bojev zasedle območje do določene demarkacijske črte.

Na odločitev Vrhovnega sveta, da jugoslovanska vojska zasede Prekmurje, sta vplivala zlasti dva dejavnika: razglasitev sovjetske republike Madžarske, ki je obstajala med 21. marcem in 1. avgustom, ter razglasitev Murske republike, ki je bila, vsaj na zunaj je bilo videti tako, odsev madžarske sovjetske republike. Velike sile so bile torej bolj naklonjene konservativni Kraljevini SHS.

Skupaj z vojsko in predstavniki antantne misije se je 12. avgusta v Mursko Soboto pripeljal tudi Srečko Lajnšic, mariborski okrajni glavar, ki je postal začasni upravitelj ali civilni komisar.

Osrednja slovesnost ob priključitvi Prekmurja h Kraljevini SHS je bila 17. avgusta 1919 v Beltincih. Po poročanju časopisov se je zbralo okrog 20.000 ljudi iz celotnega Prekmurja.

Po maši, ki jo je vodil Franc Kovačič, se je začel prvi ljudski tabor v Prekmurju, na katerem je spregovorilo več govorcev.

Zemljevid Prekmurja iz knjižice Matije Slaviča iz leta 1921.

Od Franca Ivanocyja, Jožefa Klekla st., Ivana Jeriča do drugih

Med najbolj zaslužnimi za priključitev Prekmurja z ostalo Slovenijo so bili slovenski katoliški duhovniki.

Da so Prekmurje v Parizu na mirovnih pogajanjih priključili k takratni Kraljevini SHS, in posledično s tem Sloveniji, sta najbolj zaslužna prleška duhovnika dr. Matija Slavič, poznejši prvi rektor Univerze v Ljubljani, ter dr. Franc Kovačič, ustanovitelj zgodovinskega društva v Mariboru.  

Med prekmurskimi duhovniki pa so najbolj zaslužni: tišinski župnik dr. Franc Ivanocy (1857–1913), njegov kaplan in pozneje urednik slovenske katoliške periodike v Prekmurju Jožef Klekl st. (1874–1948), poznejši generalni vikar za Prekmurje Ivan Jerič (1891–1975), bogojinski župnik in graditelj Plečnikove cerkve Ivan Baša (1875–1931), beltinski župnik ter slovenski rodoljub Peter Kolar (1855–1907), graditelj Marijine cerkve v Turnišču Jožef Sakovič (1874–1930) in Jožef Godina (1898–1986).

Zgodovinar dr. Andrej Hozjan z letos izdano knjigo Pregled zgodovine Prekmurja. FOTO: Ivo Žajdela

Pomen slovenskih katoliških duhovnikov v Prekmurju

Pred tremi leti je za Družinin Slovenski čas zgodovinar dr. Andrej Hozjan z mariborske Filozofske fakultete o vlogi omenjenih duhovnikov dejal:

»Medtem ko bi osebno narodnozavedno delovanje starejšega Klekla primerjal kar z legendarnimi osebnostmi iz vrst slovenskih katoliških duhovnikov, kot so bili Matija Majar Ziljski na Koroškem, Ivan Trinko Zamejski ter Anton Kufolo na prostoru Beneške Slovenije, pa seveda škof Anton Martin Slomšek na Štajerskem, so tudi drugi domači katoliški duhovniki v Prekmurju usodno vplivali na duhovno preobrazbo slovenskega prebivalstva prav v času, ko je bilo to najbolj potrebno, se pravi v desetletjih čedalje hujše madžarizacije od zgodnjih 80. let 19. stoletja do konca prve svetovne vojne.«

Letos smo dobili vsebinsko bogat zbornik o zgodovini Prekmurja

Stoto obletnico smo primerno obeležili z razstavami, simpoziji in osrednjo slovesnostjo v Beltincih 17. avgusta 2019.

Letos je Pomurska akademska znanstvena unija (PAZU) v Murski Soboti izdala najpomembnejši knjižni projekt v Prekmurju v zadnjih letih, zbornik Pregled zgodovine Prekmurja, ki ga je uredil zgodovinar dr. Andrej Hozjan, izredni profesor za zgodovino novega veka na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Prispevke je napisalo 18 avtorjev, zato zbornik prikazuje vsa pomembna področja zgodovine Prekmurja.