Epidemiološke omejitve so bile zaslužne za veliko novost, da je bilo srečanje predvajano v živo na YouTube kanalu Družine, kjer si ga je še možno ogledati za nazaj. FOTO: Igor Vojinovič



Po enoletnem premoru se je v soboto, 29. maja, molitveno občestvo Magnificata zopet srečalo v živo, tokrat v narodnem svetišču sv. Jožefa v Ljubljani. Epidemiološke omejitve so bile zaslužne za veliko novost, da je bilo srečanje predvajano v živo na YouTube kanalu Družine, kjer si ga je še možno ogledati za nazaj. Že 8. Dan za Magnificat je zaznamovalo ne samo leto sv. Jožefa, temveč tudi svetništvo dveh velikih mož, ki sta na ta dan godovala in jima je bil posvečen del programa: to sta škof sv. Maksim Emonski in sv. papež Pavel VI.



»Čemu je dobro, da se vendarle srečamo?« se je uvodoma vprašal p. Miran Špelič, urednik slovenske izdaje Magnificata. »Gre za poveličevanje Gospoda. Smisel revije je omogočiti vsem, da poveličujejo Boga, da raste družina molivcev, da se kot bratje in sestre pred Gospodom s prebiranjem spreobračamo in pomagamo sodobnikom na poti odrešenja«.

Zakaj je lepo biti del molitvene skupnosti Magnificat, ki je okoli mesečnika nastala pred osmimi leti, je spomnil predstavnik Družine kot izdajatelja revije, direktor Tone Rode: »Ko je Marija poveličevala Boga, se je njeno srce vzradostilo (prim. Lk 1,47). Vsak molivec ve, da je pravo poveličevanje Boga vir trajne sreče«.


Jutranjo molitev sta iz mesečnika Magnificat prebirala urednik p. Miran Špelič in direktor Družine Tone Rode. FOTO: Igor Vojinovič


Kako pomembna je redna molitev, je v imenu jezuitske skupnosti in svetišča sv. Jožefa povedal njegov rektor p. Tomaž Mikuš: »Ko pomislim na sv. Jožefa, pomislim na zadnje besede, ki jih je Jezus izrekel na križu: Oče, v tvoje roke izročam svojega duha (Lk 23,46). Izvedel sem, da je to bila molitev, ki so jo verni Judje takrat molili vsak večer pred spanjem. Če kje, se je Jezus te molitve naučil prav pri sv. Jožefu, ki nas uči, kako tudi to posredovati naprej.«


P. Tomaž Mikuš: »Ko pomislim na sv. Jožefa, pomislim na zadnje besede, ki jih je Jezus izrekel na križu: Oče, v tvoje roke izročam svojega duha. Izvedel sem, da je to bila molitev, ki so jo verni Judje takrat molili vsak večer pred spanjem.« FOTO: Igor Vojinovič


Da je občestvo poveličevalcev Magnificata veliko, pestro in mednarodno (izhaja še nemška, ameriška, španska, angleška, litvanska in poljska izdaja), je v videopozdravu ponazoril direktor matične, francoske izdaje, Romain Lizé, ki se dobro spomni obiska Slovenije na Ptujski gori pred dvema letoma in je izrekel zahvalo vsem sodelavcem. »Ta biser verskega tiska je vreden dedič nekdanjih molitvenikov in misalov in otrok 2. vatikanskega koncila. Zvest začetnemu uvidu želi omogočiti vsem, še posebej laikom, da živijo ukoreninjeni v molitvi Cerkve,« je dejal in spomnil na besede sv. Pavla VI., s katerimi je po koncilu v apostolski konstituciji Laudis canticum razglasil prenovljeno molitveno bogoslužje: »Molitveno bogoslužje je postalo dopolnilo evharistični daritvi, najvišjemu dejanju bogočastja.«


Direktor matične, francoske izdaje Magnificata, Romain Lizé, ki se dobro spomni obiska Slovenije na Ptujski gori pred dvema letoma, je izrekel zahvalo vsem sodelavcem. FOTO: Igor Vojinovič


Jutranji molitvi, ki sta jo iz mesečnika prebirala urednik p. Miran in direktor Rode, je sledilo domoljubno predavanje doc. dr. Dejana Valentinčiča, državnega sekretarja na vladnem uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu, s temo Vloga sv. Jožefa v slovenski zgodovini.

Dr. Valentinčič je med drugim spomnil, da je leta 1676 cesar Leopold I. razglasil sv. Jožefa za zavetnika avstrijskih dežel, tudi Kranjske; da sv. Jožefa kličemo »delavec« in je prav delo pomembna vrednota Slovencev; da imamo pri nas Marijo kot materinski lik, in sv. Jožefa kot očetovski lik da je bil sv. Jožef dolgo zasenčen, pozabljen, podobno kot slovenski narod, ki je potreboval veliko let (od 1848 do 1991) za svojo samostojno državo, kakor je Jezus potreboval dolgih 30 let, da je iz Jožefove delavnice nastopil v javno delovanje.


Program je povezoval Blaž Lesnik. FOTO: Igor Vojinovič


»S samostojno državo so bile izpolnjene tisočletne sanje slovenskega naroda. Nasmehnila se nam je zgodovina, dočakali smo ta velik Božji blagoslov. Naše narodno preživetje je bil pravi mali čudež, saj so veliko večji narodi izginili. A četrt stoletja pozneje se zdi, kot da smo na to pozabili in da tega veličastnega dosežka ne znamo ceniti,« je še poudaril predavatelj ob 30. obletnici slovenske državnosti in se ozrl na aktualne razmere: »Ideologija, ki skrbi, da Slovenci nismo le idejno pluralni, kot vsak moderen narod, ampak razdvojen narod, je le krinka za ohranjanje privilegijev … Toda ali je to res odraz celotne družbe?« se je vprašal in podal razloge za optimizem: »Slovenija je bila izmoljena … Njeno izhodišče še nikoli ni bilo boljše. Še nikoli nismo živeli v bolj demokratični, pravni in svobodni državi. Trud za boljši jutri nikoli ni imel boljše postavke. Človeka, enako pa naj velja za narod in državo, ne ocenjujemo po številu padcev, ampak kolikokrat se pobere. Prepričan sem, da še ima naš narod življenjske moči, da bi se po osamosvojitvi končno tudi duhovno osamosvojil. Da bi spet med nami zavladala sproščenost in srčnost. Da bi v spravi in slogi živeli eno ob drugem in da bi se Slovenija izvila iz težav.«


Dr. Dejan Valentinčič: »Slovenija je bila izmoljena … Njeno izhodišče še nikoli ni bilo boljše.« FOTO: Igor Vojinovič


Po predavanju in odgovorih na vprašanja je trenutke češčenja ob izpostavljenim Najsvetejšem s petjem obogatila solistka Bena Briški ob kitarski spremljavi Petra Avsenika.


Po predavanju in odgovorih na vprašanja je trenutke češčenja ob izpostavljenim Najsvetejšem s petjem obogatila solistka Bena Briški ob kitarski spremljavi Petra Avsenika. FOTO: Igor Vojinovič


Somaševanje p. Špeliča in p. Mikuša je vodil apostolski nuncij msgr. Jean-Marie Speich, na orglah ga je spremljal prof. Gregor Klančič. Nuncij je v nagovoru orisal lik svetniškega papeža Pavla VI., ki je ob duhovniškem posvečenju prav na ta dan leta 1920 zapisal: »Čutim vibracije Magnifikata … Evangelij bom oznanjal družbi, ki je odkrila vse, razen evangelija«. Posvečal se je zlasti duhovnikom v občutljivih časih: v pokoncilskem obdobju, zaznamovanem z nemiri leta 1968, krizo poklicanosti, polemiki okoli celibata, mnogimi izstopi iz duhovništva, o katerem je zapisal: »Ne bo s tem, da naredimo duhovništvo lažje – da ga osvobodimo celibata – dostop do duhovništva postal bolj zaželen (15. 3. 1970)«. Častil je Marijo: »Ah, Ona dobro razume mojo duhovnost: v Kristusu pa sem vse. Z Marijo se zahvaljujemo Gospodu vsak dan. Prepričan sem, da sem na pravi poti, če ne pozabim na svojo bedo, če nikoli ne pozabim velikega božjega usmiljenja in zato pojem svoj Magnifikat,« je nuncij navedel besede Pavla VI. in spodbudil, naj se od njega učimo in naj molimo za novega celjskega škofa in zanj.


Somaševanje p. Špeliča in p. Mikuša je vodil apostolski nuncij msgr. Jean-Marie Speich. FOTO: Igor Vojinovič


Na programu, ki ga je povezoval Blaž Lesnik, so bile še delavnice, tokrat združene v eno, vodil jo je p. Tomaž Podobnik, ki je slikovito orisal dramatično zgodovino cerkve sv. Jožefa in jezuitske rezidence ob njej. Kot je dejal, sta bila predvojna cerkev in dom duhovnih vaj v času totalitarizma izropana, oskrnjena, razrušena, jezuiti izgnani. V cerkvi so snemali tudi pornografske filme, v domu pa uredili kliniko za splave. Plečnikov oltar s kipom sv. Jožefa je bil dobesedno zazidan, kot je bila »zazidana« vrednota očetovstva, vere in družine, zaradi česar slovenski narod trpi škodo še danes, je v bogatem zgodovinskem pregledu med drugim dejal p. Podobnik. Vendar je cerkev leta 1996 dočakala prenovo, novo posvetitev in celo osebni obisk in blagoslov papeža sv. Janeza Pavla II., vnovič je postala narodno svetišče sv. Jožefa in močno duhovno središče. Med delavnico so navzoči zmolili rožni venec Božjega usmiljenja.


Na programu so bile tudi delavnice, tokrat združene v eno, vodil jo je p. Tomaž Podobnik. FOTO: Igor Vojinovič


Dan za Magnificat smo sklenili z romanjem do emonske krstilnice ob predsednikovi palači, v počastitev prvega znanega ljubljanskega škofa sv. Maksima Emonskega, ki je tam pogosto krščeval in ki se je podpisal leta 381 v dokumentih Oglejske sinode, na kateri so branili resnice vere. »Krščanstvo je tu bilo doma že v davnih časih« - je pred molitvijo večernic dejal urednik Magnificata p. Miran Špelič - »je doma tudi danes in če bomo taki pričevalci, kot so bili oni takrat, bodo mnogi naši sodobniki postali poveličevalci in poveličevalke«. Večernice so s petjem popestrile sestre uršulinke.


Dan za Magnificat so udeleženci sklenili z romanjem do emonske krstilnice ob predsednikovi palači. FOTO: Igor Vojinovič