Nikoli ne bom pozabil prizora, ki sem mu bil priča, ko sem se nekega popoldneva s kolesom peljal skozi mesto. Bil je običajen delovni dan, ko navadno nisem pozoren na to, kaj se dogaja okoli mene. Preveč sem v svojem svetu in se v mislih ukvarjam s stvarmi, ki me še čakajo tisti dan.
Avtopilot v mojih možganih je zaznal rdečo luč na semaforju in ustavil sem se. Medtem ko sem čakal na zeleno, sem se spraševal, kdaj bo prišel čas, ko si bom lahko vsaj nekoliko oddahnil, ko ne bo več toliko obveznosti, ko bodo rešena vprašanja okrog naše hiše, ko bodo otroci zrasli in bodo malo bolj samostojni in takrat … takrat bo nastopil drugačen čas, ko ne bom več tako ujet v vse te skrbi in v nenehni tekmi s časom.
V tistem sem čez cesto zagledal starejši par osemdesetih let, ki se je bližal. Žena je bila na vozičku, mož pa jo je zadaj potiskal. Videl sem, kako se je sklonil k njeni glavi in ji nekaj prigovarjal na uho. Ženi se je čez obraz narisal smehljaj. Dvakrat se je še sklonil k...