Prva spominska slovesnost na Slovence, ki so jih ubili komunisti od leta 1941 naprej Ker smo ljudje, je bila na Trgu republike v Ljubljani lansko leto. Tako rekoč hkrati z njo jo je levičarska vlada Roberta Goloba ukinila. Levičarska (komunistična) »politika« meni, da javni spomin na največji (genocidni) zločin nad Slovenci v naši zgodovini ni primeren.

Spominski križi. FOTO: Tatjana Splichal

Spominjanje ob dveh »spomenikih« komunizma

Ker pa je bila Slovenija leta 1990 vsaj načeloma demokratizirana, nam spomina, tudi javnega, ne more nihče prepovedati, še najmanj »politični« nasledniki zločinskih komunistov. Tudi letos je bil spominski dan tik ob dveh velikih »spomenikih« komunizma. Ob kolosu spomenika revolucije in ob »spomeniku« Edvarda Kardelja, največjega zločinca v slovenski zgodovini.

Spomin na ubite smo obudili z molitvijo, z branjem njihovih imen, s prižiganjem sveč, s cvetjem z njihovih domačih travnikov, položenim pred farne spominske križe, z umetniško besedo in glasbo.

Vlasta Doležal Rus. FOTO: Tatjana Splichal

Spet smo tukaj: v spomin in opomin

»Naše in življenje naših potomcev se bo vedno plemenitilo in bogatilo s tem, kar so mislili, delali in ustvarili predniki, zato ne bomo dopustili izbrisati spomina nanje. Spet smo tukaj: v spomin in opomin. In spominjanje se po domovini širi z ožarjeno toplino: sinoči Nova Gorica, jutri Koper,« je v uvodu v slovesnost dejala Vlasta Doležal Rus in dodala, da se v naši državi z nikakršno podporo države odvija procesa spominjanja: na ljudi z imenom in tudi tiste brez imena. Na ta dolg nas je morala spomniti Evropska zveza.

Najprej je dr. Matija Ogrin povabil k zbranosti in molitvi očenaša. Spomnil je, da je to molitev, ob kateri je pred daljnimi stoletji slovenski narod nastajal, in to je molitev, ob kateri so se v poslednjih urah naši pokojni pripravljali na svoj konec.

Dr. Matija Ogrin. FOTO: Tatjana Splichal

Režim je za seboj pustil veliko zadušenih solz

Osrednji govornik je bil dr. Mitja Ferenc, ki je spomnil, da je režim, zaslepljen z zmago v drugi svetovni vojni, kruto »obračunal s poraženci«. »Bil je maščevalen in brezpraven in se ni kaj dosti razlikoval od komunizma, ki je vladal drugod v vzhodni Evropi. Obračunal je z resničnimi in tudi z namišljenimi sovražniki in tudi takimi, ki so si prizadevali samo za drugačen ustroj življenja v zvezni Jugoslaviji.

Ob izteku je njegova moč sicer popuščala, a za njim so ostale številne krivice, zarezane v duše naših ljudi. Pravijo, da so grenke tiste solze, ki tečejo, še bolj grenke pa tiste, ki teči ne smejo. In režim, od katerega smo se poslovili, je za seboj pustil veliko zadušenih solz.«

Govornik dr. Mitja Ferenc. FOTO: Tatjana Splichal

Tako se ne dela z zgodovinskim spominom

Potem je spomnil, da so 32 let po demokratizaciji Slovenije razglasili nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja. Vlada, ki ga je razglasila, je zapisala, da samostojna Republika Slovenija – vedenja o razsežnosti komunističnega nasilja, kot tudi občutljivosti do žrtev in preganjanih – ni mogla v zadostni meri prenesti v kolektivno zavest, zato je tudi odnos do žrtev komunističnega totalitarizma še vedno in čedalje bolj nepieteten.

»A leto za tem je neka druga Vlada ta nacionalni dan spomina na žrtve ukinila. To je storila kar na korespondenčni seji. 'Ker so se ljudje že zbirali', kot je rekel eden od poslancev vladajoče koalicije. Tako se ne dela z zgodovinskim spominom, z državo pa tudi ne.«

Spominski križ z Blok drži bloški župnik Simon Virant. FOTO: Tatjana Splichal

Vlada deli umrle na naše in nevredne spomina

»Ali res ne moremo razumeti bolečin svojcev pomorjenih, ki še po 80 letih ne vedo kje leže njihovi najbližji? Ali res ne moremo razumeti bolečin zapornikov v taboriščih, bolečin žrtev nasilnih razlastitev premoženja, žrtev montiranih sodnih procesov, prisilnih izgonov iz kraja bivanja, žrtev streljanja na državni meji?

Z ukinitvijo nacionalnega dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja je vlada na še nezaceljene rane natrosila sol ter jih potisnila v tišino in osamo. S to odločitvijo je vlada tudi simbolno zanikala obstoj teh žrtev, in izkazala velik primanjkljaj v spoštovanju osnovnih civilizacijskih norm in nadaljevanje ideološkega ločevanja na naše in na tiste, ki si ne zaslužijo niti groba niti spomina.«

FOTO: Tatjana Splichal

Ustrelili so jo zato, ker je govorila resnico

Govornik je dejal, da so tisti, ki se ne spominjajo preteklosti, obsojeni na to, da jo bodo ponavljali. »Tega si ne želim ne zase, kaj šele za naše vnuke. Ne želim, da v našem narodu prevlada Kreontov duh, ki je ločil trupla bratov Polinejka in Eteokla, poraženca in zmagovalca, na tistega, ki si pokop zasluži, in onega, ki ga je prepustil ujedam. A od Sofoklejeve dobe sta minili že dve tisočletji in pol. Ali res v vsem tem času v kulturi spominjanja nismo naredili koraka naprej?«

»Danes sem tukaj zato, da z vami delim svoje skrbi in da jasno povem, da od demokratične in samostojne Republike Slovenije pričakujem več. Sem pa danes tukaj tudi zato, da bom prižgal svečo za Elzo Premšak. Elza Premšak je bila maja 1947 obsojena na smrt in ustreljena. Stara je bila 33 let. Divizijsko vojno sodišče v Celju jo je obsodilo, ker naj bi govorila, da »organi za zaščito naroda« pretepajo ujetnike in izvajajo množične likvidacije. Slišali so jo govoriti tudi o likvidaciji v Hudi jami, kjer naj bi bilo po njenih besedah umorjenih tisoč belogardistov. Ustreljena je bila zato, ker je – in danes to vemo – govorila resnico.«

Romana Bider. FOTO: Tatjana Splichal

Vera, »tamlada«, je šla po domačih travnikih in nabrala rože ...

Romana Bider, gibanje Vseposvojitev, se je spominjala dedka od moža. »Pred nekaj leti smo sorodniki najeli avtobus in skupaj odromali za dedkom v Mauthausen. Vera, sedanja 'tamlada' na Podmirju, je šla po domačih poljih in travnikih, kjer je Martin nekoč kosil in oral, ter nabrala rože, da smo dedku nesli cvetoč pozdrav s Podmirja. Danes prinašamo našim dragim v spomin cvetje iz vse Slovenije.« Nekaj besed je spregovoril dr. Janez Juhant iz združenih ob Lipi sprave. Mateja Subotičanec je prebrala 30 imen Slovencev (tokrat tiste, katerih priimek se začenja s črko B), ki so jih komunisti leta 1945 umorili in vrgli v breznu pod Macesnovo gorico v Kočevskem rogu. Od aprila do septembra 2022 so arheologi v tem breznu iznesli posmrtne ostanke 3.450 umorjenih moških.

Alexander Jerman FOTO: Tatjana Splichal

Spomin je osnovni gradnik človeškega bivanja

Alexander Jerman je poudaril, da smo se zbrali zaradi Spomina. »To ni bežen spomin, ki se skupaj z 'magdalenico' raztopi v prijetnem kramljanju o dogodkih, za katere smo menili, da smo jih že pozabili. Nasprotno, ta spomin je osnovni gradnik človeškega bivanja, ki preteklost in prihodnost povezuje v neločljivo celoto. Spomin, ki je kompas posameznika in družbe, ter temelj civilizacije. Spominjati se pomeni vedeti, kaj se je zgodilo, zato, da vemo, kdo smo – in kam gremo.

Čeprav pieteten, namen spomina ni objokovanje njih, ki so svoje boje dobojevali in je njihov tek dokončan. Je spomin, ki nas kliče v resnico in življenje. Pravi spomin ima svoj počitek samo v resnici, in samo resnica je tista, ki osvobaja. Tega spomina pa nam nihče ne more vzeti.

Iz tega spomina v Novi Slovenski zavezi kličemo slovenski državi: naj izda mrliške liste; naj obsodi nasilje revolucije; in naj pokoplje svoje hčere in sinove.«

FOTO: Tatjana Splichal

Mi, ki smo ostali živi, smo dolžni spregovoriti v njihovem imenu

Jože Kurinčič je v uvodu polaganja sveč revolucionarjem dejal, da neke vrste žrtve bili tudi voditelji revolucije. »Ideološka zanesenost jih je potegnila v vrtinec zla. A tudi oni so del slovenskega narodnega telesa in del naše narodne zgodovine, ki jo moramo sprejeti ter se ob njej učiti.«

»Se že zbirajo, smo slišali lani. In res smo se zbrali. Tudi letos – da bi se spoštljivo poklonili v spomin še danes ne do konca preštetim žrtvam komunističnega nasilja,« je na koncu dr. Helena Jaklitsch. Zahvalila se je vsem, ki so sodelovali na slovesnosti, tako nastopajočim kot vsem, ki smo ta večer prišli na Trg republike.

»Mi, ki smo ostali živi, smo dolžni spregovoriti v njihovem imenu« je nekoč dejal Justin Stanovnik, naš današnji pričevalec pa dodaja: »Kdor se ne spravi, je ujetnik svojega sovraštva in svojega strahu, ker se boji lastne zgodovine. Kdor se je osvobodil strahu in sovraštva, ta je svoboden.« K tem besedam je Jaklitscheva dodala, da smo pokazali, da nas ni strah ne bolečih spominov, ne boleče realnosti. »Usmiljenemu izročamo žrtve – naše mučence, njihove rablje in ves slovenski narod, v upanju, da bomo sposobni sprejeti našo zgodovino v vsej njeni resničnosti in z njo spravljeni tudi živeti. Tu so izviri naše svobode in to svobodo hočemo ohranjati.«

Pavle Ravnohrib. FOTO: Tatjana Splichal

Ne smemo zapustiti svojih pokojnih

Prisluhnili smo pesniku Tonetu Kuntnerju, Pavletu Ravnohribu, Jožetu Bartolju, nastopili so glasbeniki Marta Močnik, Lucas Osterc Somoza, Fran Matić in oktet Deseti brat.

Naši ubiti ne smejo ostati pozabljeni. Ne smemo zapustiti svojih pokojnih: preveč so pomembni tudi za našo prihodnost. In kot pravijo modri ljudje – prave revolucije so ustvarjalne, ne uničevalne. Prave revolucije so dolge in tihe, kot kvas, zaradi katerega vzhaja testo sveta.

Besedila govornikov v wordu

1/14