Okoli trideset redovnikov – duhovnikov in bratov, redovnic, bogoslovcev in novink se je združilo ob oltarju župnijske cerkve pri maši in molitvi (po njej je sledilo druženje) skupaj s škofom dr. Maksimilijanom Matjažem in apostolskim nuncijem nadškofom Jean-Marie Speichom. Nuncij je predtem daroval mašo pri tukajšnjih sestrah klarisah. Ob škofu ordinariju so redovniki in redovnice tudi obnovili svoje redovne zaobljube.

On je naš mir

V vabilu na srečanje je škof Maksimilijan zapisal: »Letošnji Dan nosi naslov 'Kajti On je naš mir', ki ste ga izbrali ob premišljevanju papeževe spodbude ob napovedi jubilejnega leta 2025. Vsa Cerkev je povabljena, da se na to jubilejno leto milosti pripravi z obnovo svoje gorečnosti in pripadnosti Kristusu Odrešeniku in njegovi Cerkvi kot orodje odrešenja, sprave in miru. V letu 2024, ki je posvečeno molitvi, bo vsa Cerkev še naprej skupaj hodila po poti sinodalne prenove, da bi poglobili svojo pripadnost Kristusovemu Telesu in lahko z novo močjo pričevali evangelij življenja, ki nam ga je Gospod zaupal.«

Celjski škof Matjaž (na sredini). FOTO: Jože Potrpin

»Drage redovnice in redovniki, bodite pričevalci veselja, občestva in novega življenja, ki ga Sveti Duh tudi danes prebuja v Cerkvi. Odločno stopajte na pot sprave in miru, saj veste, v čigavem imenu živite svoje poslanstvo. Odpirajte sebe in svoja občestva Božji besedi, ki po Svetem Duhu preustvarja naše življenje z vso njegovo krhkostjo in omejenostjo v novo življenje po Duhu. Bodite pogumni in zaupajte, ker je On naš mir!,« je še zapisal Matjaž.

Odprti za Božje načrte

Mašni nagovor je imel nuncij Speich, začetek in konec v italijanščini, sicer pa je prevod podal škof Maksimilijan.

Škof Matjaž in apostolski nuncij v Sloveniji Jean-Marie Speich. FOTO: Jože Potrpin

Praznik Gospodovega darovanja je bil nunciju najprej izhodišče za razmišljanje o Jezusu kot otroku, »kajti v tem otroku, ki sta ga prinesla Marija in Jožef ter sprejela Simeon in Ana, je Bog sam, ki gre naproti svojemu ljudstvu.« V nadaljevanju pa je povabil, da s posebno pozornostjo pogledamo tudi na otroke z vsega sveta. »Vsak od teh otrok je dragocen v očeh Boga, našega Stvarnika. Vsak od njih bo imel določeno obdobje življenja na tej zemlji. Praznik Jezusovega darovanja v templju, ki ga danes obhajamo, slavi življenje vsakega otroka …«

Morda bi zato na današnji praznik morali moliti ne le zase in za svoje poklice, ampak da vedno, ko vidimo ali srečamo otroke, molimo tudi zanje in prosimo, da bi resnično mogli rasti v vsem, kar Bog želi zanje. Moliti tudi za to, da bi bila naša srca in misli odprta za Božje načrte v naših življenjih.

Pričevanje je mogoče

Po besedah nuncija pa je težko razmišljati o tem, ne da bi mislili na položaj posvečenega življenja v naših nemirnih časih. Kot je poudaril, »vse manj središčna pozicija krščanstva v družbi in kulturi na splošno, v očeh mnogih izguba verodostojnosti vsega, kar se predstavlja kot institucionalno, profilirano, opredeljeno, sumničavost do vsake oblike življenja, ki smo jo prejeli iz preteklosti, bremenijo predvsem vaše osebe, vse tiste, ki so v določenem trenutku življenja prepoznali Gospodov klic k vidnemu in trajnemu sledenju ter z vsem srcem izrekli svoj da«.

Tokratni praznik zagotovo ne ponuja neposrednih odgovorov na različna vprašanja, ki jih nosijo redovniki in redovnice v svojih srcih. Kot na primer, zakaj so redovne skupnosti, nekoč tako cvetoče in razširjene na našem območju, postale tako neznatne? Zakaj je posvetitev Gospodu tako zelo izgubila privlačnost za današnje mlade? Zakaj se zdi, da se vse jasneje zarisuje samo perspektiva popolnega izginotja? Res je, da obstajajo nove skupnosti. Razvijajo se različni načini pričevanja o lepoti in sijaju človeškega življenja, ki se je odločilo dati prednost Gospodu, njegovemu služenju ter služenju bratom in sestram. Kako težko pa je poskrbeti za njihovo rast, krepitev in utrjevanje skozi čas!

»In vendar plamen sveče, ki jim je bil izročen na začetku tega praznovanja, nam govori in nas opogumlja,« je spomnil nuncij Speich zbrane redovnike in redovnice. »Nosili smo ga v procesiji, ko smo se pomikali proti Gospodu, ki prihaja v svoj tempelj tudi danes. Daje nam dragoceno pomoč pri branju naše resničnosti in ponovno prižiga našo ljubezen, našo vero in naše upanje. Nikoli nam niso zaslepljujoče luči pomagale živeti in hoditi. Vedno so odločilna globlja spoznanja, ki se porajajo v nas in vzdržujejo zagon celotnega življenja.«

Skratka, to je redovno življenje, to je posvečeno življenje: vedno mogoče pričevanje o okusu, ki ga človeško življenje dobi, ko se naše oči pustijo odvrniti od teme, da bi odsevale samo luč prihajajočega Kristusa.