Podatek, da sta bila Marija in Jožef zaročena, na začetku evangelijev navajata evangelista Luka in Matej:

»V šestem mesecu je Bog poslal angela Gabriela v galilejsko mesto Nazaret, k devici, zaročeni z možem, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija.« (Lk 1,26-27)

»Z rojstvom Jezusa Kristusa je bilo takóle: Njegova mati Marija je bila zaročena z Jožefom; in preden sta prišla skupaj, se je izkazalo, da je noseča – bila pa je noseča od Svetega Duha.« (Mt 1,18)

»Tudi Jožef je šel iz Galileje, iz mesta Nazareta, v Judejo, v Davidovo mesto, ki se imenuje Betlehem, ker je bil iz Davidove hiše in rodbine, da bi se popisal z Marijo, svojo zaročenko, ki je bila noseča.« (Lk 2,4-5)

Uraden dogodek

Zaroka je bila v judovstvu javnopravno dejanje: izvršili so jo tako, da je bila očetu neveste izplačana odkupnina za nevesto. Ta je bila z zaroko pravno veljavno zavezana ženinu. Ženin je za nevesto plačal nekakšno nadomestilo družini za izgubo hčerke, ki je prej pomagala materi pri opravilih doma in na polju.

Prošnja za poroko, ki jo je ženinov oče napisal nevestinemu. VIR: Brooklyn Museum 

Za zaroko sta se navadno dogovorila očeta bodočega ženina in neveste. Po Mojzesovi postavi je bila tako pomembna in slovesna kot poroka sama (lahko celo bolj), a zaročenca po zaroki še nista bivala skupaj – to se je zgodilo šele po poroki. Nekaj mesecev oz. nekje do eno leto po zaroki je zaročenec pripeljal zaročenko na svoj dom (jo vzel k sebi) in takrat so obhajali poroko.

Kako je potekal obred?

Zaročni obred so navadno obhajali na dan polne lune, ki je slovel kot posebej ugoden dan za zaroke. Moški je na domu obiskal družino bodoče žene ter njenim staršem izročil odkupnino in podpisan dokument, ki je zavezoval obe družini in določal višino dote. Dekletu je na prst nataknil zlat prstan in rekel: »Bodi mi zaročena s tem prstanom v skladu z Mojzesovimi in Izraelovimi zakoni.«

Bodi mi zaročena s tem prstanom v skladu z Mojzesovimi in Izraelovimi zakoni.

Od takrat je bil par uradno zaročen, zaročenca pa sta se že imenovala mož in žena. Moški in njegova družina so ženinemu očetu izročili darila, ženin oče pa je pripravil pojedino, ki sta se je udeležili obe družini. Svojo hčer je blagoslovil, da bi ji bilo naklonjenih veliko sinov.

Zaroka v času, ko sta živela Marija in Jožef. VIR: firstchristianclemmons.com

Marijin in Jožefov zaročni obred je tako najverjetneje potekal v Nazaretu, o sami zaroki in kasnejši poroki pa iz Svetega pisma ne izvemo ničesar konkretnega. To je bil zato prostor, odprt za najrazličnejše legende in ugibanja. Poročni obred je zajet v več apokrifnih virih in poznejših predelavah.

Zlata legenda

V umetnosti so pogoste upodobitve Marijine zaroke, ki so nastale na podlagi t. i. zlate legende, legende o Jožefovi cvetoči palici, ki v Cerkvi sicer nikoli ni bila uradno podprta. Gre za pripoved, da je veliki duhovnik, ko je bila Marija stara 14 let in je živela v templju, zbral vse moške Davidove potomce, primerne za poroko. Naročil jim je, naj vsak prinese vejico in jo položi na oltar.

Zaroka po zlati legendi, kot jo je upodobil Giotto. VIR: Wikimedia Commons

Ena od vejic naj bi nato po posredovanju Svetega Duha vzcvetela in tisti, čigar vejica bo to, bo postal Marijin zaročenec. Ko je med drugimi moškimi tudi Jožef prinesel vejico, naj bi ta na oltarju res takoj zacvetela, nanjo pa se je spustil golob. S tem je bilo vsem jasno, da bo Marijin mož postal Jožef.

Dogodku posvečeni dve slovenski cerkvi

Spomin na Marijino zaroko so začeli praznovati v 15. stoletju, in sicer v francoskem mestu Chartres pri Parizu. V Sloveniji imamo dve podružnični cerkvi, ki sta posvečeni Marijini in Jožefovi zaroki: na kamniških Žalah (župnija Kamnik) in v Rakitniku (župnija Matenja vas).

Cerkev Marijine zaroke v Rakitniku. FOTO: Ivo Žajdela