Že v 3. stoletju je bilo med vojaki mnogo kristjanov. Naravno je bilo, da so v cesarskih četah tudi krščanski vojaki. Cerkev je na koncilu leta 314 celo obsojala tiste, ki so odvrgli orožje.

Ponekod pa so bile razmere drugačne …

Konstantinov sovladar Licinij je bil na začetku do kristjanov strpen, po sporu s Konstantinom, pa je začel kristjane ponovno preganjati. To je bilo okoli leta 320. Dal je razglasiti odlok, po katerem se mora vsak kristjan pod smrtno kaznijo odreči svoji veri. To je veljalo še posebno za tiste, ki so služili v vojski.

Opis smrti 40 mučencev pripoveduje, da je Licinijev namestnik prišel k »bliskoviti legiji«, da bi izpolnil cesarjev ukaz. Tedaj je 40 vojakov stopilo iz vrste in vsi so neustrašno priznali, da so kristjani in da jih nobena muka ne bo odvrnila od Kristusa.

Trdni zgodovinski dokazi

Opis njihove smrti ne temelji na legendi, pač pa imamo o tem trdne dokaze, saj so se ohranila mnoga dragocena pisma, nekakšna oporoka teh 40 mučencev.

O njihovem življenju pišejo tudi Bazilij Veliki, Gregor iz Nise, Efrem Sirski in Janez Krizostom, ki so svete mučence zelo poveličevali.

Naj bo teh 40 mučencev zgled vere in neomajnega zaupanja v Božjo pomoč tudi vernim fantom in možem današnjega časa!

Bazilij Veliki navaja ves potek zasliševanja in mučenja. Ko so se ti pogumni možje izpovedali, da so kristjani, jih je cesarjev namestnik skušal pridobiti z obljubami, da bi odpadli od Kristusove vere. Obljubljal jim je, da jih bo cesar odlikoval, da bodo napredovali v vojski, skušal jih je omajati z denarnimi nagradami, a dosegel ni nič.

»Vse to je minljivo, naša blaženost pa bo večna«

Mučenci so se pogumno zoperstavili in vztrajali v veri, cesarskemu namestniku pa odgovorili: »Ti imaš oblast nad našimi telesi, ki smo se jih naučili prezirati, naše duše pa niso podvržene nobeni zunanji oblasti.«

Zaradi njihove nepopustljivosti so jih zaprli v ječo. Čez nekaj dni je prišla kazen in ker je v Armeniji zima zelo ostra, se je priložnost ponudila kar sama od sebe: naj počasi umirajo na hudem mrazu.

God 40 mučenikov praznujemo 10. marca.

Namestnik je čakal, da pritisne hud mraz, nato pa ukazal, naj vseh 40 mož slečejo do golega in jih izpostavijo mrazu in burji. Obsojenci pa niso čakali, da bi jih slekli, ampak so kar sami odvrgli obleko in hiteli na kraj svojega trpljenja.

Včasih so ženske na ta dan moškim kaj podarile, pogosto so bile to klobase. FOTO: Tatjana Splichal

Češčenje 40 mučencev se je razširilo po vsem svetu

Ko se je zdanilo, je prišel sodnik in ukazal, naj trupla mučencev sežgejo na grmadi. Vendar se je kristjanom posrečilo, da so ostanke svetnikov odnesli in skrili. Češčenje 40 mučencev se je hitro razširilo po vsem svetu.

Naši predniki so ta dan povezovali tudi z napovedjo vremena: »Kakršen je ta dan, tako še štirideset dni za njim.« 

Takole pa današnji praznik v reviji Praznična (pomlad 2022) opisujeta Mateja Habinc in Boža Grafenauer. 

Tudi po 2. svetovni vojni, ko sta bila na Slovenskem država in Cerkev ločena z ustavo, so moški kot praktično in simbolno protiutež dnevu žena našli v godu štiridesetih mučencev, 10. marcu. Ta sicer vremenski mejnik, ki naj bi napovedoval vreme še za nadaljnjih štirideset dni, do Jurjevega, so namreč razglašali kot praznik vseh (zaradi žensk) trpečih moških. 

Trpljenje so humorno povezovali s svojimi neuresničenimi pričakovanji in zato z domnevno v družbi dejansko podrejenim položajem moških. Na njihovo odvisnost od žensk in dejansko nemoč so namigovala tudi dvoumna darila, denimo suhe slive, trnje, klobase, ki so jih moškim podarjale ženske.

Če je dan žena tako spomin na žensko politično enakopravnost, je dan štiridesetih mučencev njegovo svojevrstno nadaljevanje, ki tudi zaradi vsaj načelne politične enakopravnosti žensk moškim pripisuje podrejenost in različne oblike trpljenja. A le za en dan v letu, ko se dejanska razmerja moči obrnejo, s tem razgalijo vsakdanjo in »normalno« situacijo in se po koncu obeh dni k njej tudi vrnejo.