Josef de Veuster je sprejel ime Damijan, ko je vstopil v red Presvetega Srca Jezusovega. Poslali so ga med otoške staroselce na Havajih, ki jih je zajela gobavost. V skrbi, da bi preprečili širitev bolezni, je havajska vlada izolirala gobavce na samoten polotok na otoku Molokai. Ločeni od svojih najdražjih so gobavci zapadli v osamljenost in obup. Razširilo se je pijančevanje in spolne bolezni. Mrtvih niso pokopavali.

Med takšne ljudi je prišel Damijan. Kot otrok belgijskih kmetov je bil vajen trdega fizičnega dela. Zato se je takoj lotil izgradnje pokopališča za dostojno počastitev umrlih. Gobavce je naučil delati na poljih in graditi domove. Čistil jim je rane in podeljeval zakramente. Še preden je tudi sam zbolel za gobavostjo, se je Damijan popolnoma poistovetil z ljudstvom, ki mu je služil. »Postal sem gobavec z gobavimi, da bi vse pridobil za Jezusa Kristusa. Zato v svojih pridigah pravim ‘mi gobavci’ in ne ‘moji bratje’ …«

Damijan je s svojim delom zaslovel in prejel več priznanj havajske vlade. Drugi pa so ga kritizirali. Ko je nekoč šel v Honolulu na kratek obisk duhovnikom svojega reda, so mu prepovedali darovati mašo, da ne bi okužil keliha. Damijan je umrl sredi gobavcev leta 1889. Pokopali so ga med njegovimi.

Dobri Oče, na priprošnjo sv. Damijana te prosim za veliko ljubezen do trpečih in pohabljenih.