Pipenbaher je doslej projektiral več kot dvesto mostov

Zasnoval ga je slovenski projektant in konstruktor mostov Marjan Pipenbaher, ki je pred tem projektiral čez dvesto mostov v Sloveniji in po svetu. Povezuje celinsko Hrvaško v Komarni z Brijesto na polotoku Pelješac. Močno skrajšuje vožnjo v severozahodni del tega polotoka, saj ga je bilo doslej treba obvoziti vse do jugovzhodnega konca z mestom Ston oz. se poslužiti trajekta med Pločami in Trpanjem na Pelješcu. Veliko hitreje si tudi na otoku Korčuli, do katerega – kraja Dominće – vozi trajekt iz Orebića na Pelješcu.

Hitreje na Pelješac pa tudi na Korčulo

To sem sam doživel (in preživel) leta 2000, ko sem s hčerko Veroniko, njenim možem Željkom in sinom Dorianom preživljal dopust na Korčuli. Kako smo morali tri ure in petnajst minut (od 11.00 do 14.15) v Pločah, nekdanjem Kardeljevem, čakati na naslednji trajekt za Pelješac, ker smo prejšnjega za malo zamudili, nato pa z našim avtom prvi zapeljali nanj. Prijazna prodajalka vozovnic nam je rekla, da jo lahko prinesemo nazaj, nam bo vrnila denar, če se bomo odločili za daljšo pot do Pelješca po tem polotoku mimo Stona. Tja grede tega nismo naredili, smo pa pri vračanju.

Tako smo si iz avta ogledali dobršen del polotoka s slovitimi vinogradi, v katerih zori grozdje, iz katerega vinogradniki pridelujejo slovita pelješka vina. Zame predraga, privoščil sem si jih le za pokušino. Tudi na Korčuli. Vinu znamke grk, ki je pri vinogradniku stalo okrog tri evre liter, pa se nisem odrekel. Že zaradi tega ne, ker sem si želel počutiti malo Grka ob prekrasni arhitekturi mesta Korčula, ki so ga grški (na otoku je bila v šestem stoletju pred Kr. grška kolonija) in piratski mornarji zlahka dosegali s svojimi ladjami, predvsem pa Benečani, ki so tako dlje obvladovali ves Jadran.

Glavni projektant, Slovenec Marjan Pipenbaher. FOTO: FB Inženirska zbornica Slovenije

Sem bil pa tudi vesel, da smo si lahko ogledali Ploče. Malo sem bil razočaran, ker je bila velika nova mestna cerkev zaprta, sicer pa kar zadovoljen z ogledom. Le to mi ni šlo v glavo, kako so ga lahko poimenovali po tvorcu slovenske komunistične misli Edvardu Kardelju, imenovanemu tudi Sperans. Upanje pa za nas, kot nakazuje njegov priimek (spero – upam), ni ravno bil. Prej Desperans. Kot tudi prvi hrvaški predsednik Franjo Tuđman, kateremu so v bližini cerkve postavili velik spomenik. Nekateri bi celo radi videli, da se mesto preimenuje v Tuđmanovo. Pa smo spet tam: pri političnih mogotcih.

Sem pa pri Pločah obudil spomin na reko Neretvo, najbolj znano iz NOV POJ (Narodnoosvobodilne vojske partizanskih odredov Jugoslavije), ki se pri tem mestu izliva v Jadransko morje. Njena delta me je več kot pritegnila, nisem pa še obiral mandarin v njej. Enkrat sem jih ob cesti kupil – presuhe.

Zasnoval ga je Slovenec, gradili Kitajci, plačala Evropa

Most na Pelješac, ki je bil še v gradnji, ko smo se po stonskem ovinku vračali domov, bi sam postavil malo više, a projektant Pipenbaher je že dobro precenil, kje naj stoji. Ravno tam, kjer mora, jih potrebujemo, bi rekel z Nobelovim nagrajencem za književnost Ivom Andrićem. Je »harmonično« vpet v pokrajino, kot je izjavil načrtovalec. S svojimi poševnimi zategami »niha in diha«. Zaobide dva mejna prehoda z BiH pri Neumu. Je največji infrastrukturni projekt na Hrvaškem, stal je 280 milijonov evrov, gradili so ga Kitajci (je prvi njihov večji z evropskim denarjem podprt infrastrukturni projekt), je med petimi najlepšimi mostovi v Evropi, Pipenbaherjevo življenjsko delo. Začel ga je projektirati leta 2012, ko so Hrvatske ceste objavile razpis za gradnjo. Predno si ga je zamislil, se je vprašal: »Na Pelješac greš prek prekrasne pokrajine, prek lepega zaliva. In ko se zazreš v to lepoto, se vprašaš, kako umestiti tako ogromen most v okolje, da se bo zlil z okoliško pokrajino, da bo lep, stabilen, da bo imel dovolj velike razpone, da bo šla lahko velika ladja pod njim, da bo zdržal vse sunke vetrov? Ta prostor je namreč velika kvaliteta in je nenadomestljiv, zato mora biti most čim manj moteč, predstavljati mora nek dodatek, neko dodano kvaliteto, da ne 'pokvari' pokrajine,« je Pipenbaherjevo preudarnost in premislek 26. avgusta 2018 zapisala Maja Korošec.

In dalje njegovo zavedanje: »Most mora imeti karakter človeka. Točno vidiš, s kakšnim občutkom ga je kreiral, se je potrudil, ga je razumel. Vidiš tudi, kako se je nekdo trudil z nepomembnimi detajli in ni znal presoditi, kaj je pomembno in kaj ne. Ali je ograja nagnjena malo naprej ali malo nazaj, je nepomembno. Važno je, kako si ga postavil v prostor.

Pelješki most, plod slovenskega snovalca, kitajskega izvajalca in večinoma evropskega denarja, je vnovično potrdilo, česa vsega so sposobni Slovenci. FOTO: TW Vlada Republike Hrvaške

Most mora imeti dušo 

Lepota tega mostu je v tem, da je tako velik, hkrati pa je nežen in ima filigransko strukturo,« je o pelješkem mestu dejal projektant. In poudaril, da mora imeti vsak most dušo: »Tudi če je majhen ali pa ga izvajalec slabo plača, moraš vanj vložiti največ, kar lahko. Ker ni lepšega občutka, kot če se po nekaj letih zazreš vanj in rečeš: Prav nič na njem ne bi spremenil.«

Mojster Pipenbaher, ki ima izredno oko za postavitev mostu na pravem mestu, predvsem pa njegovo obliko, to res lahko reče. O njem dobi prvo predstavo, ko si ogleda kraj, kjer bo stal. »Most se mi enostavno v hipu izriše,« pojasni. Pelješki se mu je v izredno posrečeni liniji, ugotavljam, ko na prvem programu hrvaške televizije gledam bogat in sila zanimiv program uradnega odprtja mostu. Takoj prepoznam skupino mladih s Korčule, ki so v močno skrajšani obliki prikazali bogato etnološko dediščino – moreško, borbo z meči za nevesto. V meni obudi spomin na predstavo, ki sem si jo v celoti ogledal na Korčuli, med njo pa tudi prisluhnil pevcem dalmatinskih pesmi. Bal sem se, da bodo ugledni govorniki na čelu s hrvaškim predsednikom Zoranom Milovanovićem pretiravali v dolžini govorov, a niso. Pogrešal pa sem nagovor projektanta mostu. Vsaj nekaj minut bi si že zaslužil zaradi svoje velemojstrovine. A ostaja skromen. Kot vsak zares velik človek. Ob velemostu na Pelješac, dolgem 2404 metrov, za katerega je bilo porabljenih 70.000 kubičnih metrov betona in 60.000 ton jekla, pod njim pa lahko pljuje 55 metrov visoka ladja, priznava, da mu je najbolj pri srcu most za pešce in kolesarje čez reko Dravo pri Ptuju. »Ker je tehnološko sodoben most, a v sebi nosi elemente tradicionalne arhitekture,« je zapisala Maja Korošec. Najbolj ponosen pa je na mostova s poševnimi zategami čez reko Evfrat v Turčiji, železniški viadukt v Izraelu med Tel Avivom in Jeruzalemom, viadukt na severu Alžirije in zadnji, pelješki most. V Sloveniji se je podpisal tudi pod viadukta Peračico in Črni Kal, Koroški most v Mariboru in druge.

Pelješki most, plod slovenskega snovalca, kitajskega izvajalca in večinoma evropskega denarja, je vnovično potrdilo, česa vsega so sposobni Slovenci. Med njimi projektant mostov Marjan Pipenbaher, predavatelj na Fakulteti za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo v Mariboru, ki mostove snuje že več kot 40 let, je ustanovitelj inženirskega podjetja Ponting.

Peljal sem se že po njegovem mostu Millenium čez reko Moračo v Črni gori, verjetno po vseh njegovih slovenskih mostovih, velika želja pa je, da se enkrat tudi po Pelješkem mostu. Tokrat sem se v mislih ob njegovem odprtju, priznaval vse mojstrstvo snovalcu, se čudil njegovi vitkosti in eleganci. Popolnemu mostu!

Mostovi povezujejo ljudi, narode in države 

Ob tej mojstrovini duha in graditeljev spoštujem vse mostove, ki povezujejo ljudi, narode in države. Most mi najprej in predvsem pomeni to, kar je njegova prva vloga – povezovalec ljudi. Naj bo to vaščanov Komende in Gmajnice prek reke Pšate, Moščanov v Mostah, Skadovcev v Suhadolah ali pa drugih in drugje. Od tistih, ki so tako majhni, da bi, ko sem bil še mlad, zlahka preskočil strugo potoka, do večkilometrskih. Vsi imajo končno eno in isto vlogo in nalogo – tkanje vezi med ljudi. Zato so tako pomembni, vredni, da se jim priklonim, spoštljivo grem ali se peljem po njih, prečim bregove, soteske, reke, jezera. In se vsakič zahvalim Bogu, da sem srečno dospel na drugi breg. Kdo tudi ne.