Drugi vikend v marcu so sestre hčere Marije pomočnice na Bledu v svoj topel dom ponovno sprejele skupino študentov in mladih zaposlenih, ki so svoje postne dneve namenili duhovnim vajam v tišini. Molitev v tišini je poseben gradnik v verskem življenju vsakega posameznika, ki se v družbi srečuje z različnimi verskimi stereotipi. Tako ni bistvo posta odpoved in mučenje, temveč očiščenje in rast. Post in rast k Bogu sta možna, kjer je odprtost in volja za spoznavanje samega sebe. Da lahko človek spoznava samega sebe, potrebuje mir. Hrane, govorjenja, družbe in navad se postimo z namenom, da bi se umirili in očistili. To je primerno storiti v tišini, saj zunanja tišina pomaga ustvarjati notranji mir.

Tako je bila poleg tišine temelj prilagojenih Ignacijanskih duhovnih vaj molitev oz. premišljevanje božje besede, s poudarkom na pripovedi o Jezusu in Samarijanki. Osrednje dogajanje je postavljeno ob vodnjak, kjer Jezus prosi neimenovano Samarijanko, naj mu da piti vode. Vodnjak lahko poimenujemo kraj milosti in spoznavanja. Kraj milosti, ker Bog preko svojega sina Jezusa Kristusa verjame v človeka in mu ponuja roko. Še več, pripravljen je vzeti nase naša bremena in stiske. To pa je možno, zato je vodnjak tudi kraj spoznavanja, če smo pripravljeni odgovoriti na Jezusovo prošnjo in spoznati Božjo ljubezen. Zajeti vrč z vodo in ga dati Gospodu pomeni verjeti vase in v vstajenski čudež. To je voda, po kateri ni človek nikoli žejen, to je Sveti Duh, ki presega bivanje in je neskončno dober. Vrč z vodo srečamo tudi pri prvem Jezusovem čudežu v Kani Galilejski. Da se lahko zgodi čudež, morajo strežniki naliti vrč z vodo, saj je za čudež potrebna vera.

In kako si danes, v tem postnem času, mlad človek predstavlja vero? Kako odgovarjamo na Jezusove besede? Kam gremo, kašne misli, besede dejanja in občutja nas spremljajo v življenju? Lahko smo velikodušni in se zavestno odločimo, da bomo vse to na sebi opazovali in poskušali razločevati dobre od slabih duhov. Ko razmišljamo o sebi in hrepenimo po nebesih, vstopa v ta odnos Sveti Duh, ki nas dviga iz našega »groba«. To je vstajenje, ki je sestavljeno tudi iz bolečine in smrti, zato smo povabljeni, da se poleg veselja nad svetlo platjo življenja, soočimo tudi s svojo temno platjo in jo izročamo Gospodu. Samo tako lahko posveti luč v temo in iz zla nastane dobro. Z ranljivostjo bomo sicer tvegali v odnosu do najbližjih in v družbi, vendar je tako storila tudi Samarijanka. Odločila se je za nekaj drugačnega, postala je svobodna, saj je odvrgla stara bremena in se ni več skrivala pred seboj, ljudmi ter Bogom. Božja beseda govori o zgodovinskih dogodkih in naša življenja govorijo o božji besedi, zato smo povabljeni, da o njej premišljujemo in jo doživljamo. Naša vera niso besede in ideologija, temveč Beseda, ki je meso postala, tretji dan od mrtvih vstala in v evharistiji v nas prebiva(la). To je velika noč, praznik vstalega telesa in svetega duha.