Njena značilnost je kraja države povprek in počez in nespoštovanje zakonov. V vladnih časopisih in drugih medijih, drugačnih skoraj ni, javno objavljajo, da je na oblasti kleptokracija, združenje organiziranih tatov. Ne državljanov, ampak funkcionarjev. Žrtev kraj je predvsem država in s tem državljani. Zanimivo je, da zaradi tega blatenja oblasti ni nihče preganjan. Sodišča enostavno ne uživajo spoštovanja. Zato nosijo krivdo predvsem sama. Ne kot posamezniki, ampak predvsem kot sistem, ki ni doživel nujne transformacije iz komunizma v demokracijo. 

Simbol stanja je ljubljanski župan, ki ga enačijo s šerifom iz slabih westernov. V njegovem primeru se najbolj vidi, kako in zakaj je to možno. Nad njimi ni ne zakonov ne morale in še manj osebne ali oblastne časti. Naštevanje njegovih grehov bi bilo nespodobno zaradi narave našega glasila, njegovega izdajatelja, ne pa, ker ne bi bili resnični. Ker je družba ideološko popolnoma razklana in je on naslednik »voditelja« Kučana, ki mu kot takemu brezpogojno sledijo, si lahko vse dovoli.

O naravi in politični podobi sedanje vlade smo že dovolj napisali. Ni je prijetno kritizirati, še manj žaliti in poniževati. Nenazadnje je slovenska država naš največji dosežek v zgodovini. Pa tudi če bi to samocenzuro prekoračili, ne bi bili sposobni pasti na tak nivo, ki je značilen za slovenska politična obračunavanja. Ne samo med pozicijo in opozicijo, ampak predvsem znotraj njih. V Sloveniji politična higiena ne obstaja. Ni tako zaničljive oznake, ki je ne bi smeli uporabiti za vodstvo in pripadnike opozicije. Celo njihovi otroci so zaradi črno-belega dojemanja družbe deležni groženj in zaničevanj.

V Sloveniji politična higiena ne obstaja. Ni tako zaničljive oznake, ki je ne bi smeli uporabiti za vodstvo in pripadnike opozicije.

Državljani nekdanjih komunističnih držav, ne samo v Sloveniji, šele po treh desetletjih pretreseni ugotavljamo, kako je komunistični totalitarizem razčlovečil ljudi. Ne samo one, ki so pod njim živeli, ampak enako ali še bolj njihove potomce. Kot bi bili gensko poškodovani od nekdanjih oblastnikov. Potomci so hujši kot starši. Ti so bili taki zaradi pripadnosti ideologiji, sicer pa so vsaj v otroštvu bili deležni nekaj normalnosti. Potomci o njej nič ne vedo, ampak so prepričani, da tako mora biti, ker svet tako deluje. Najbolj tuja sta jim strpnost, tolerantnost, ker je to temeljno nasprotje totalitarizma. Ob tem spoznavamo, da ob zlomu komunizma nekomunisti enostavno nismo bili primerno izobraženi in usposobljeni za prevzem oblasti, kar so »nekdanji« s pridom izkoristili. Povojni poboji so naredili svoje.

Priznam, da sem nekaj takega po malem pričakoval in sem zato želel, da se Slovenija čim prej vključi v evropsko skupnost. Tako kot številni drugi sem se zmotil. Zahodnoevropski politiki sedanje generacije se nikoli niso potrudili poučiti, kako in v kakšnih razmerah smo živeli. Komunistični totalitarizem podcenjujejo kor Merklova Putina. In sedaj smo tam, kjer smo. Namesto da bi evropski demokrati pomagali k razvoju naših avtohtonih demokracij, kažejo več razumevanja za laži in manipulacije bivših pristašev totalitarizma.

Veliki prevrat smo dočakali v veliki meri goli in bosi. Na naši strani so bile storjene tudi napake, ki so bile posledica neznanja in neusposobljenosti. Ne načel. Najhuje pa je, da so naši nasedli marksistični teoriji, da ima oblast tisti, ki upravlja ekonomijo. Ogromno energije je bilo z naše strani vložene v njen prevzem, oni pa so se še bolj utrdili v sodstvu in predvsem osnovnem in srednjem šolstvu, kjer bolj ali manj vladajo vrednote komunizma. Najtežje je spreminjati oblikovanega človeka!

Je upanje na spremembe, obrat? Gotovo!

Je upanje na spremembe, obrat? Gotovo! Samo kdaj! Zaradi nestrpnosti med slovensko opozicijo gotovo ne v bližnji prihodnosti. Ker jo ločujejo bolj osebna kot ideološka nasprotja, nekateri se žal ne morejo sprijazniti z dejstvom, da so tekmeci sposobnejši, funkcija ne določa pameti, se to lahko zgodi poprej, kot to mislimo. Takrat mora največja pozornost veljati šolam. Učnim programom, ne položajem ravnateljev oziroma direktorjev.

Članek je bil objavljen v reviji Naša luč (05/2024).