Prvo berilo: Bog rešuje po ljudeh, Iz 45,1.4–6; Ps 96;

drugo berilo: Delo vere, napor ljubezni in vztrajnost upanja, 1 Tes 1,1–5b

Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 22,15–21)

Tisti čas so farizeji odšli in se posvetovali, kako bi Jezusa ujeli v besedi. K njemu so poslali svoje učence skupaj s herodovci in so rekli: »Učitelj, vemo, da si resnicoljuben in v resnici učiš Božjo pot ter se ne oziraš na nikogar, ker ne gledaš na osebo. Povej nam torej, kaj se ti zdi: Ali smemo dajati cesarju davek ali ne?« Jezus pa je spoznal njihovo hudobijo in rekel: »Kaj me preizkušate, hinavci? Pokažite mi davčni novec!« Dali so mu denarij. Nato jim je rekel: »Čigava sta ta podoba in napis?« Dejali so mu: »Cesarjeva.« Tedaj jim je rekel: »Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.«

Video razlaga za otroke

Podoba večnega vladarja

Piše: p. Milan Bizant

Oboji, tako herodovci (povezani s Herodom in zatorej dobrohotni do Rimljanov) kot tudi farizeji (med katerimi je bilo mnogo izrazito odklonilnih do okupatorjev), so se posvetovali, da bi kaj našli zoper Jezusa. Hinavčijo, ko ga imenujejo Učitelj. Od njega se nočejo učiti, pač pa nekaj dobiti, da bi ga očrnili. Še dodatna hinavščina je, da ga hvalijo. Pa ne pristno, pač pa, da bi si ga pridobili in ga laže ujeli v past. So kot volkovi, preoblečeni v ovce. Jezus jim bo naravnost povedal, da so hinavci.

Izognil se je pasti

V čem je bilo vprašanje davka cesarju? Judje so nekaj pristojbin plačevali lokalnim oblastem (cestnine, carine, kar so pobirali cestninarji); nekaj pa je šlo direktno v Rim cesarju. Davek je bil določen na vsako osebo, razen otrok in starih ljudi. Bolj kot njegova višina (šlo je za en denarij, torej enodnevni zaslužek) je bil davek pomemben kot znamenje podrejenosti cesarju. Če bi Jezus rekel, da je dovoljeno plačevati davek, bi ga farizeji očrnili pri Judih. Če bi zanikal, bi ga herodovci tožili pri rimskih oblasteh kot političnega prevratnika.

Jezus se ni pustil ujeti v past. Odgovoril je na tretji, za njih nepredviden način. Še več, izkoristil je priliko, da je povedal nekaj, o čemer je stalno govoril: o Božjem kraljestvu.

Deležni smo Božjega kraljevanja, pripadnosti nebeškemu Očetu.

Davčni novec je imel cesarjevo podobo in napis: Tiberius Caesar divi Augusti filius augustus pontifex maximus (Tiberij Cezar, sin božanskega Avgusta, vrhovni svečenik). Ravno s tem novcem so morali plačevati davek. Za Jude je bil kult cesarja, ki so ga Rimljani po božje častili, žalitev Izraelovega Boga.

Pripadnost Bogu

»Dajte torej cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega.« Jezusov odgovor posredno pritrjuje plačevanju davkov cesarju. Obenem odstira bistveni človekov horizont: pripadnost Bogu.

Božje kraljevanje more zaživeti v rimski ali judovski, v komunistični ali demokratični ureditvi. Je na tem svetu, a ni od tega sveta, reče Jezus Pilatu (prim. Jn 18,36). Kristus se ne bori proti cesarski oblasti, pač pa človeka osvobaja izpod oblasti zla.

Razlago evangelija je pripravil jezuit p. Milan Bizant. FOTO: Tatjana Splichal

Kristjan ne pripada le podobi zemskega vladarja (naj se le-ta dela še tako veličastnega), ampak je podoba večnega vladarja. Je Božja podoba. To identiteto prinaša Kristus. Božja podoba je s krstom vtisnjena v naša srca. Deležni smo Božjega kraljevanja, pripadnosti nebeškemu Očetu.

Kristjan plačuje davke državi, saj država organizira javno življenje, da lahko poteka urejeno. Tvorno sodeluje v okviru državnih institucij. Obenem izrazi svoja stališča in se tudi postavi po robu, ko gre za gledanja, ki so nasprotujoča veri. Pomembno pa je, da to dela na dialoški način, kar je krščanski kvas v družbi.