Nadaljevanje iz: Dachauski procesi, Udba, Hildegarde Hahn, Rezika Barle, Andrej Bohinc [3]

Potem ko je leta 1957 Andrej Bohinc iz zapora predsedstvu 7. kongresa ZKJ v Ljubljani poslal prošnjo, da bi pristojne ustanove preverile njegovo »obsodbo«, in je leto kasneje obsežno vlogo poslal še Centralnemu komiteju ZKS, so se od leta 1964 kar vrstile vloge za rehabilitacijo.

Leta 1968 je Rado Škraba, major Udbe, izdelal dotlej najcelovitejšo analizo dachauskih procesov. Marca 1970 je obsežno analizo izdelala komisija republiškega izvršnega sveta (t. i. Janžekovičeva komisija), v kateri je ugotovila, da »obsojenim« na dahavskih procesih krivde niso dokazali.

Komunistični »sodni« proces proti Andreju Bohincu je na Okrožnem sodišču v Ljubljani potekal 9. in 10. avgusta 1948.

Komunisti so dachauce politično rehabi­litiral leta 1986

Leta 1971 in 1976 je javno tožilstvo sprožilo obnovitvena postopka. Umaknilo je prvotno obtožbo in sodišče je lahko kazenski postopek ustavilo ter sodbe razveljavilo. 26. julija 1976 je Okrožno sodišče v Ljubljani na predlog Vrhovnega sodišča sodbo Vojaškega sodišča v glavnem (t. i. Diehl-Oswaldovem) dachauskem procesu razveljavilo. Leta 1984 sta predsedstvi CK ZKS in RK SZDL objavili izjavo o procesih in sprejeli stališče, naj se celovito raziščejo. Dokončno je dachauce politično rehabi­litiral šele 10. kongres ZKS leta 1986.

Leta 1957 je Andrej Bohinc iz zapora pisal predsedstvu 7. kongresa ZKJ v Ljubljani, da bi pristojne ustanove preverile njegovo »obsodbo« (detajl).

Zakrivanje zločina s kenotafom

V letih od 1986 do 1988 je posebna raziskovalna skupina, v kateri so sodelovali zgodovinarji Dušan Nećak, Janko Pleterski, Martin Ivanič in Branko Ziherl ter pravniki Ljubo Bavcon, Peter Kobe, Francka Strmole Hlastec in Riko Kolenc, opravila obsežno raziskavo, ki so jo leta 1990 objavili v debeli knjigi (1.084 strani) z naslovom Dachauski procesi.

Konec oktobra 1989 sta ZKS in »mesto Ljubljana« na Žalah ubitim osebam v zvezi z dachauskimi procesi postavila kenotaf, to je spomenik na »praznem grobu«. Nihče od prizadetih zoper to sprenevedanje ni protestiral, čeprav je to že bil čas, ko se je to lahko počelo brez težav. Kenotaf? Prazen »grob«?

Tajna udbovska preiskava

V knjigi Dachauski procesi je v uvodni promemoriji Branko Ziherl o na smrt obsojenih dachaucih zapisal naslednje: »Takoj po Diehl-Oswaldovem procesu se je v centralnih zaporih UDV formirala posebna, strogo tajna skupina preiskovalcev, ki naj ne glede na rezultate sodnih postopkov opravi omenjeno nalogo /odkrije gestapovsko agentsko mrežo, op. I. Ž./, a tudi podkrepi ugotovitve preiskave. Izvrševanje te naloge odloži justifikacijo že obsojenih gestapovcev in dachaucev. Obsojenci živijo v neznosnih in poniževalnih razmerah, popolnoma izolirani od ostalih zapornikov, vendar z upanjem, da bodo nekoč izpuščeni. Med njimi ni Martina Presterla in Paula Gasserja. Ustreljena sta nekaj dni po procesu. Skupina preiskovalcev opravi podrobno revizijo rezultatov preiskave, čeprav so sodbe že pravnomočne. Za vsakega posameznega dachauca sestavi obsežen elaborat, ki – v nasprotju s pričakovanji – pokaže, da ni nobenega razloga ne za obtožbe ne za obsodbe. Dachauci so torej v pravnem pogledu nedolžni. Zavoljo te ugotovitve so nekateri obsojenci z dachauskih procesov, ki prestajajo zaporne kazni, leta 1951 pogojno odpuščeni in kasneje pomiloščeni. Skupina deluje zelo pospešeno, da bi rešila tiste obsojence, ki so bili obsojeni na smrt, pa niso bili justificirani. Karel Barle umre zaradi bolezni in izčrpanosti. Oskar Juranić je edini brez iluzij o namenih vodstva UDV. Anton Debevec - Zvone, vodja preiskovalne skupine, je 12. decembra 1949 disciplinsko kaznovan, leta 1952 pa obsojen na 13 let zapora – zaradi zlorabe položaja v zvezi z nedovoljenimi deviznimi transakcijami. Po dvanajstih mesecih je pogojno izpuščen. Eden izmed zapornikov /Srečko Robinščak, op. I. Ž./ pobegne iz posebnega oddelka in na več mestih po Ljubljani pove, da so na smrt obsojeni še živi. Obveščevalna kombinacija se pokaže kot nerealna. Stanje jetnikov je zelo slabo, sledi nečloveških pogojev življenja pa postanejo nepopravljive.«

Ponarejeni udbovski zapisnik umora dachaucev, 12. maj 1948.

Živi še po »smrti«

»Iz beležke Borisa Kraigherja je mogoče sklepati, da so bili 18. decembra 1950 ustreljeni: Branko Diehl, Stane Oswald, Oskar Juranić, Vladimir Ličen, Milan Stepišnik in Janko Pufler ter Hermann Farnleitner, Josef Vogt, Emil Vogel, Franz Wiegele in še sedemnajst drugih zapornikov. Verjetno se je to zgodilo v Kočevju, kajti vsi ostali podatki so popolnoma protislovni, kjer naj bi bili tudi pokopani v skupnem grobišču. Resnici ustreza le nalog Franceta Kreseta - Čobana, kolikor se nanaša na pokop Rezike Barle, Martina Presterla, Paula Gasserja in bržkone tudi Borisa Krajnca. Ti so pokopani na ljubljanskih Žalah, tam kjer so v tistem času pokopavali samo tiste pokojnike, ki so bili – pogojno rečeno – v celoti pokopani na stroške družbene skupnosti. Zdaj so tam že drugi grobovi.

Kljub razvidnosti ohranjenih poročil majorja Debevca ostaja indikativno in obenem tudi sporno, zakaj so v knjigi Nemačka obaveštajna služba (Državni sekretariat za unutrašnje poslove FNRJ, štampovano kao rukopis, 3. knjiga, Beograd, 1957), ki je poskus rekonstrukcije gestapovskega delovanja na Slovenskem in dolgoletni priročnik za protiobveščevalno delo, dachauci označeni kot nacistični oziroma imperialistični agenti, tako kot sledi iz prvotnih obrazložitev obsodb vojaškega in okrožnega sodišča v Ljubljani.«

To je torej vse, kar je konec 80. let dognala posebna skupina raziskovalcev o uradno »usmrčenih« (ubitih), v resnici pa še lep čas zaprtih na smrt »obsojenih« dachaucih.

Vladimir Ličen je bil pred udbovsko aretacijo direktor kemične tovarne v Medvodah.

Zanikrnost stroke

34 let v demokraciji se v zvezi s to problematiko ni naredilo prav nič. Kot pri mnogih drugih ne. Naši zgodovinarji so tudi tu povsem odpovedali. Raziskujejo vse mogoče obrobne teme, najpomembnejših pa se ne lotijo. Žal ne morem drugače zapisati, kot da s tem svojim obnašanjem branijo mit o »NOB«, da se zakrije resnica o komunističnem nasilju. Najprej so čakali, da bodo pomrli še zadnji akterji dogajanja, razni Ribičiči, Roterji, Čižmeki itd., ki bi lahko prav vse povedali o tej in mnogih drugih temah. Potem pa ... eno samo sprenevedanje.

Tudi nekaterim dachaucem je bilo v 90. letih vseeno za resnico. Očitno so se zadovoljili z denarnimi odškodninami. Igor Torkar je svoj (slepi) bes raje stresal na nadškofa Rodeta, kot pa da bi vztrajno terjal od naših zgodovinarjev ter seveda še živečih udbovcev, da se stvari raziščejo in razkrijejo. Prepričan sem, da bi se to že zgodilo, če bi Torkar, morda povezan z drugimi takrat še živečimi obsojenci (Kopač, Marčan) in sorodniki, to počel.

Dobro plačani državni uradniki niso naredili nič

Marca 2002 so pravosodno in notranje ministrstvo ter državno tožilstvo ustanovili komisijo »za ugotovitev časa in kraja izvršitve sodbe vojaškega sodišča«. Njen predsednik je bil Miha Wohinz, državni podsekretar na pravosodnem ministrstvu. Poteklo je eno leto in dobro plačani državni uradniki niso naredili prav nič. Namesto da bi jih Ivan Bizjak in Rado Bohinc takoj odstavila z dobro plačanih funkcij in jih zamenjala z drugimi, jima je očitno načrtno nedelo ustrezalo. Le koga so vsi ti ljudje varovali?! Ali res ostarele udbovce in revolucionarje ali indoktrinirane mite v svojih glavah?

Ponarejevalci zgodovine

Ko je bila na spletu objavljena evidenca udbovskih sodelavcev, so nekateri politiki in novinarji hiteli z izjavami, češ da se Slovenci ne smemo obremenjevati z zgodovino. Ti ljudje oziroma njihovi politični očetje so Slovenijo pribili na križ, zlorabili okupacijo in upor za revolucijo, ubili na desettisoče Slovencev, po vojni uvedli eno najtrših komunističnih diktatur, ki je 45 let trpinčila Slovence, zdaj, ko vse to vztrajno vedno znova prihaja za njimi in jih grabi za vrat, pa bi morali zreti samo v prihodnost. Katero le? Ali mar njihovo, s to njihovo »osvobodilno« uničevalno preteklostjo?

Ljudi so ubijali tako »na debelo«, da so morali ustanavljati posebne komisije, ki so prikrivale grobišča. Ves znanstveni in šolski aparat so imeli 45 let vprežen v fabriciranje ponarejene zgodovine. Katerega koli mita se danes lotijo, kadar koli in kjer koli hočejo kaj praznovati, vse se jim sesipa v prah. Zato so poskušali, panični in zagrenjeni, seči še po zadnjih bilkah: Slovenijo posiljujejo z bolnišnico Franjo, ki so jo hoteli na vse pretege uvrstiti na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine in tako s pomočjo tam zdravljenih ranjencev pretihotapiti svojo komunistično revolucijo (nasilje) v prihodnost. Posegli so tudi po Francu Rozmanu - Stanetu, toda ta jim je še prehitro padel iz rok, saj je resnica o njegovem kriminalu in zločinstvu hitro prišla na dan.

Mirko Košir je bil pred udbovsko aretacijo univerzitetni profesor. Po »obsodbi« so ga ob prihodu na Goli otok do smrti dotolkli v t. i. sprejemnem špalirju.

Spraševanje sorodnikov

Glede dachaucev je bilo udbovskih laži še in še. Tako kot o vsem drugem. 16. februarja 1972 je Marija Košir, hčerka Mirka Koširja, ki so ga na dachauskih procesih komunistični »sodniki« »obsodili«, odpeljali na Goli otok in ga tam potolkli do smrti, s še nekaterimi drugimi sopodpisniki slovenskemu izvršnemu svetu pisala pismo z nasled­njo vsebino: »Pred tremi leti je izvršni svet v sporazumu z družbenopolitičnimi organizacijami imenoval komisijo, ki naj bi raziskala pereča vprašanja povojnih političnih procesov – predvsem pa tako imenovanega 'dachauskega procesa'.

Vemo, da je komisija pregledala vso dokumentacijo v zvezi z imenovanimi procesi in vemo, da je Javno tožilstvo že rehabilitiralo 11 neopravičeno obsojenih, a še živih tovarišev. Ne verno pa, zakaj komisija in izvršni organi še vedno zavlačujejo z rehabilitacijo obsojencev iz 'dachauskega procesa'; obsojencev, katerih mnogi se niso nikoli vrnili k svojim družinam, čeprav so bili nekateri obsojeni le na zaporne kazni in bi morali biti že dolgo prosti.

Pri tem naj omenimo, da še do danes nismo prejeli pravno veljavnih obvestil o njihovi smrti, da še do danes nismo prejeli poročil mrliškega oglednika, da nam niso bili izročeni posmrtni ostanki obsojencev, in končno, da še danes ne vemo, kje so pokopani.«

Ivo Žajdela, Zaprti po usmrtitvi, Demokracija, 22. 5. 2003Nadaljevanje v: Dachauski procesi, Udba, Hildegarde Hahn, Rezika Barle, Andrej Bohinc [5]

1/6