Nadaljevanje iz: Dachauski procesi, Udba, Hildegarde Hahn, Rezika Barle, Andrej Bohinc [2]

V desetih procesih pred vojaškim in Okrožnim sodiščem v Ljubljani – od 26. aprila 1948 do 11. oktobra 1949 – so komunistični »sodniki« 31 nekdanjih internirancev, članov komunistično obarvanih taboriščnih komitejev v Dachauu in Buchenwaldu, obtožili sodelovanja z gestapom ter »družbena škodljivega dela« po vojni. »Obsodili« so jih na dolge zaporne kazni, enajst pa tudi na smrt.

Trije so med preiskavo umrli zaradi mučenja

Vojaško in kasneje Okrožno sodišče v Ljubljani sta v letih 1948–1949 »obsodila« »zaradi sodelovanja z gestapom, vojnih zločinov in povojnega podtalnega delovanja« 31 nekdanjih internirancev, nekaj članov taboriščnih komitejev v Dachauu in Buchenwaldu, predvojnih komunistov ter španskih borcev. Udbovci so osumili 37 oseb. Proti trem so preiskovalni postopek »zaradi pomanjkanja dokazov« ustavili, trije osumljenci pa so med preiskavo umrli. V devetih kazenskih procesih so 20 oseb »obsodili« na hude zaporne kazni, eno med njimi so kasneje ubili na Golem otoku, 11 so jih »obsodili« na smrt in ubili.

»Obtoženci« pred komunističnim »sodiščem« na t. i. dachauskem procesu leta 1948.

Na glavnem dachauskem procesu »obsodili« 15 ljudi, 11 na smrt

Od 20. do 26. aprila 1948 je pred Vojaškim sodiščem v Ljubljani, v sokolski dvorani na Taboru, potekal prvi in največji, tako imenovani Diehl-Oswaldov dachauski proces, na katerem so komunisti obtožili in obsodili skupino petnajstih ljudi, to so bili: Branko Diehl, Stane Oswald, Oskar Juranić, Janko Pufler, Martin Presterl, Karel Barle, Paul Gasser, Milan Stepišnik, Vladimir Ličen, Boris Kranjc, Hildegarde Hahn, Mirko Košir, Peter Čorić, Ramo Dervišević in Jože Benegalija.

Prvih 11 so »obsodili« na smrt z ustrelitvijo, »obsodbo« je 8. 5. 1948 potrdilo Vrhovno vojaško sodišče, prezidij skupščine FLRJ pa je 11. 5. 1948 vsem, razen Hahnovi, zavrnil prošnjo za pomilostitev. Prvih deset »obsojencev« so potem uradno »usmrtili« (pravilno: ubili) 12. maja 1948. Hahnovi so kazen znižali na 20 in 28. 11. 1951 na 10 let odvzema prostosti, 9. 5. 1953 pa so jo pogojno izpustili. Mirka Koširja so »obsodili« na 20 let odvzema prostosti s prisilnim delom. Ubili so ga na Goleni otoku 11. 3. 1951. Za Jožeta Benegalijo je vrhovno vojaško sodišče 8. 5. 1948 potrdilo kazen 18 let, iz zapora so ga izpustili 28. 11. 1954. Za Rama Derviševića so prav tako potrdili »kazen« 16 let, izpustili so ga 25. 10. 1959 in je bil od vseh obsojencev v dachauskih procesih najdlje v zaporu. Čorića so izpustili 5. 12. 1953.

Boris Kranjc je bil prvi habilitirani učitelj ljubljanske univerze za področje biokemije, v naziv docenta biokemije na Tehniški fakulteti so ga imenovali 5. januarja 1946. Na dachauskih procesih v Ljubljani so komunistični »sodniki« »obsodili« osem kemikov, od teh so jih pet »obsodili« na smrt in ustrelili.

Marko Dolinar, Boris Krajnc in drugi kemiki na dachauskih procesih, Acta Shimica Slovenica, 6. 2021Dogodki z dachauskimi procesi so se začeli že 23. oktobra 1946

Dogodki, povezani z dachauskimi procesi, so se začeli že 23. oktobra 1946, ko je Udba aretirala Janka Puflerja, direktorja steklarne v Hrastniku. Obtožili so ga namernega požiga tovarne. Neposredno pred požarom se je zapletel v hujši spor z revirskim političnim vodstvom. Senat celjskega okrožnega sodišča ga je spoznal za krivega in »obsodil« na smrt. Toda Vrhovno sodišče v Ljubljani je »sodbo« 12. avgusta 1947 razveljavilo in jo vrnilo celjskemu sodišču v vnovično obravnavo.

Po Udbinih navodilih

Kot »organ državne varnosti« je bil v Celje poslan Miha Čerin, major Udbe (Uprave državne varnosti), da bi pripravi] vse potrebno za Puflerjevo »obsodbo«. Dan pred začetkom »sojenja«, 22. maja 1947, sta se z javnim tožilcem dogovorila za okvir in vsebino obtožbe in za tožilčev nastop. Istega dne je Čerin izbranim članom okrajnega komiteja komunistične partije natančno pojasnil načrt, kako naj organizirajo navzočnost javnosti. S podobnimi navodili je zadolžil še pooblaščenstvo Udbe v Trbovljah, kjer so pripravili skupinsko udeležbo hrastniških steklarjev na procesu.

Na sojenju je Jože Benegalija, ki je bil prvi obtoženi kot storilec sabotažnega dejanja ter glavna obremenilna priča proti Pufierju, spreminjal svoje izjave iz preiskovalnega postopka in dejal, da mu je Udba na zasliševanjih grozila s pretepanjem in obešenjem ter da bo enaka usoda doletela tudi njegovo družino, če ne razkrije, kdo ga je napeljal k inkriminirani sabotaži na kotlu. Čerin in Janez Pufler, kapetan Udbe, sta posredovala pri sodniku ter tožilki. Po tej intervenciji so Puflerja »obsodili« na smrt, kar so navzoči v dvorani »sprejeli z glasnim odobravanjem«.

Puflerjeva dolga komunistična kariera

Pufler je bil pred vojno partijec z dolgim stažem. Leta 1928 so ga zaradi komunistične dejavnosti izgnali iz Jugoslavije, živel je kot emigrant v Avstriji, Nemčiji in na Češkem. Odšel je v Sovjetsko zvezo, tam obiskoval komunistične tečaje in se aprila 1947 odpravil v Španijo, kjer se je bojeval na komunistični strani. Deloval je kot vojaški poučevalec, vendar so ga zaradi grobega ravnanja z vojaki izključili iz partije. Leta 1942 so ga Nemci v graškem zaporu zasliševali kot aktivista Osvobodilne fronte in januarja 1943 odpeljali v taborišče Dachau.

Pod »hudim pritiskom« je Pufler junija 1947 priznal, da je že od aprila 1928 dalje, ko je na političnem oddelku berlinske policije prvič podpisal izjavo o sodelovanju, več let pozneje pa še dva podobna dokumenta gestapovcem iz Leipziga in Graza, deloval kot nemški oziroma nacistični agent zoper Sovjetsko zvezo in nasploh proti komunizmu.

Karl Barle je bil pred udbovsko aretacijo sekretar ekonomske komisije pri CK KPS.

Sprožitev udbovskega stalinističnega plazu

8. avgusta 1947 je Udba aretirala Karla Barleta, predvojnega komunista, španskega borca, jetnika v graških gestapovskih zaporih in taboriščnika v Dachauu. Bremenili ga niso niti najmanjši sumi. S to aretacijo so se tudi formalno začeli dachauski procesi. Barle je pred tem nastopil kot eden izmed pričevalcev obrambe v Puflerjevi zadevi. Takoj po aretaciji so ga zaslišali na podlagi očitka, naj bi bil kot nekdanji španski borec v graških zaporih privolil v agenturno sodelovanje z gestapom,

Čez dober mesec so aretirali Branka Diehla. Do konca oktobra 1947 so aretirali skoraj vse slovenske inženirje kemije. Zasliševali so jih, kdo je užival kakšne ugodnosti jetniške uprave v nemškem taborišču in kdo je grdo ravnal z interniranci. Kmalu po vojni je namreč več ljudi prijavilo nasilna dejanja jetniških vodij nad taboriščniki, prijavili so Janeza Ranzingerja in Vekoslava Figarja.

Branko Diehl je bil pred udbovsko aretacijo inšpektor gozdarstva pri kontrolni vladni komisiji LRS.

Od Juranića je zahteval agenturno poročilo

Udba si je med zaslišanji močno pomagala z Martinom Presterlom, svojim agentom v Gradcu, komunističnim piscem, španskim borcem, ki je najbolj obremenil druge »osumljence«.

Oskar Juranić, ob aretaciji generalni sekretar Ministrstva za zunanje zadeve FLRJ, je kasneje povedal, kaj je doživel na svojem uradnem obisku pri madžarskem ministru za zunanje zadeve. Tam je srečal nekdanjega komandanta oficirske šole »internacionalnih brigad« v Španiji, ki se mu je predstavil kot general Rdeče armade. Od njega je zahteval agenturno poročilo o njegovem delovanju v Jugoslaviji, in ker mu Juranić ni ustregel, mu je general zagrozil, češ da bo že še videl, komu je odklonil izvrševanje proletarske dolžnosti in kaj ga še čaka. Mesec dni po tem dogodku so ga aretirali in osumili sodelovanja z gestapom.

Oskar Juranić na dachauskem procesu 19. aprila 1948. Pred udbovsko aretacijo je delal kot generalni sekretar na zunanjem ministrstvu.

Na natezalnici Udbe

Udbine aretacije so bile tajne, priporniki so bili izolirani v posebnih prostorih centralnih zaporov. V sestavi Udbe je začela delovati skupina zasliševalcev, ki je imela nalogo, da čim prej pripravi procese. Skupino je vodil podpolkovnik Udbe Ivan More - Žan, ki je imel neposredna pooblastila Borisa Kraigherja, notranjega ministra. Poleg Moreta so pripornike zasliševali še Kamilo Hilbert, Branko Ivanuš, Nace Majcen, Martin Renko, France Pirkovič, Karlo Sagadin, Ra­do Škraba, Aleks Winkler in drugi. Krajši čas je v preiskavi sodelovala tudi skupina višjih oficirjev Udbe iz Beograda, vendar je Ljubljano zapustila s spoznanjem, da Slovenci pripornikom ne morejo nič dokazati.

Vse do najhujših oblik telesnega mučenja

Sprva so zasliševalci skušali priznanja izvabljati s »prepričevanji« in sklicevanji na komunistično zavest, češ da je razplet zadeve zelo pomemben za evropsko delavsko gibanje in denacifikacijo. Obljubljali so jim nizke kazni, če bi priznali obtožbe. Vladimir Dedijer je v tretji knjigi Novi prilozi za biografiju Josipa Broza Tita navedel podatek (str. 485), da je v zapore prihajal Miha Marinko in prepričeval pripornike, naj kot komunisti priznajo vse, kar so počeli v taboriščih.

Sledile so grožnje in stopnjevano nasilje od nepretrganih dnevnih in nočnih zasliševanj, podtikanj ponarejenih dokumentov ter lažnih izjav pričevalcev prek skonstruiranih obtožb, uporabe pomirjeval in drugih psihotropnih pripravkov vse do najhujših oblik telesnega mučenja. Grožnje, da bodo svojci izpostavljeni enakim postopkom, niso bile samo metoda zastraševanja, ampak dejanska praksa, kar je bilo usodno za Reziko Barle, ženo priprtega Karla Barleta.

Martin Presterl je bil pred udbovsko aretacijo član KP Avstrije in novinar, njegova zaročenka je bila Hildegarde Hahn. Oba so komunistični »sodniki« »obsodili« na dachauskih procesih.

Samomor z lastnim jezikom – po strahovitem mučenju

Med zasliševanji je umrl Janez Perenič. Nezavesten je umrl zaradi zadušitve z jezikom. Nezavest je nastopila po strahovitem mučenju. Perenič je namreč odločno in vztrajno izpodbijal vse obtožbe zasliševalca Aleksa Winklerja, ki je, potem, ko je ubil zaslišanca, zapisal, da je osumljenec med postopkom napravil samomor z lastnim jezikom.

Boris Kraigher, notranji minister in skupaj s slovenskim partijskim vodstvom (Edvard Kardelj, Boris Kidrič, Miha Marinko itd.) motor teh montiranih stalinističnih procesov, je 19. marca 1948 navedel podatek, da je Udba v zvezi z dachauskimi procesi operativno obravnavala 7.380 Slovencev in 2.144 tujcev. To je bil poleg dokazovanja partijske pravovernosti tudi glavni cilj procesov: zastrašiti čim več ljudi. Še v 80. letih je Udba počela enako (proces proti domobrancema Vinku Teliču in Vinku Levstiku).

Milan Stepišnik je bil pred udbovsko aretacijo direktor tovarne v Slovenski Bistrici.

Tekoči trak rdeče justice

12. maja 1948 so pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani »obsodili Jožeta Mavca (na 11 let) in Franca Malenška (8 let), Mavca so izpustili 28.11. 1955, Malenška pa 29. 6. 1955.

22. maja 1948 je Okrožno sodišče v Ljubljani Mitjo Sarka »obsodilo« na 18 let; izpustili so ga 28. 11. 1954.

26. maja 1948 so Franca Žumra »obsodili« na 20, Alojza Veršnika pa na 12 let; oba so izpustili 28. 11. 1955.

20. 7. 1948 je Vojaško sodišče v Ljubljani »obsodilo« Janka Ravnika na 10 let; izpustili so ga 29. 12. 1953.

9. in 10. avgusta 1948 je na Okrožnem sodišču v Ljubljani potekal proces proti Andreju Bohincu, Viljemu Brezarju, Vlastu Kopaču in Romanu Vidmarju. Komunistični sodnik jih je »obsodil« na smrt z ustrelitvijo, po pritožbi pa jim je Vrhovno sodišče kazen spremenilo: Bohincu na dosmrtni zapor (izpustili so ga 31. 12. 1958), Kopaču na 20 let (izpustili so ga 12. 4. 1952), Vidmarju na dosmrtno ječo (izpustili so ga 3. 1. 1951), Brezarju na 16 let (izpustili so ga 29. 1. 1951).

18. 8. 1948 je Okrožno sodišče v Ljubljani Reziko Barle »obsodilo« na 18 let, po pritožbi javnega tožilca pa jo je Vrhovno sodišče 30. 9. 1948 »obsodilo« na smrt. Prezidij Skupščine FLRJ je prošnjo pomilostitve zavrnil in 5. 1. 1949 so jo usmrtili (prav: ubili).

17. 6. 1949 je Okrožno sodišče v Ljubljani »obtoženega« Jožeta Marčana oprostilo, na pritožbo javnega tožilca pa ga je Vrhovno sodišče »obsodilo« na 3 leta; izpustili so ga leta 1951.

29. 6. 1949 je Okrožno sodišče v Ljubljani Vekoslava Figarja »obsodi­lo« na 15 let zapora (izpustili so ga 13. 6. 1953), Ivana Razingerja pa na 18 let (izpustili so ga 17. 4. 1953).

11. oktobra 1949 so na Okrožnem sodišču v Ljubljani »obsodili« skupino: Borisa Fakina na 9 let (izpustili so ga 12. 4. 1952), Ludvika Mrzela na 6 let in 3 mesece (izpustili naj bi ga 24. 11. 1955, po poročilu Janžekovičeve komisije pa leta 1957), Marjana Petraka na 18 let (izpustili so ga 28. 12. 1955).

Ivo Žajdela, Uničevanje svojih, Demokracija, 15. 5. 2003Nadaljevanje v: Dachauski procesi, Udba, Hildegarde Hahn, Rezika Barle, Andrej Bohinc [4]

1/12