Naj v uvodu v nekaj nadaljevanj o dachauskih procesih povzamem pisanje Bogdana Sajovica v prispevku Deset dachavskih procesov (Demokracija, 10. 7. 2014). Tako je napisal (uporabljal je različico dachavski, včasih kdo zapiše dahavski).

Med večjimi in odmevnimi političnimi procesi, ki smo jih že omenili, je po letu 1945 potekalo še veliko manjših. Teh je preveč, da bi lahko omenjali vsakega posebej, sicer pa je tudi dobršen del dokumentacije med desetletji izginil. Vsekakor so politična sojenja tekla skoraj nenehno in odstranjevala ne le posameznike, pač pa cele skupine ljudi, ki so bili kakorkoli trn v peti novi oblasti ali pa se je oblasti zdelo, da bi ji lahko bili na kakšen način nevarni. Zakoni o nacionalizaciji, o agrarni reformi in druge oblike razlaščanja oziroma po domače kraje premoženja so se še vedno pacali, partija pa je bila lačna kraje in plenjenja, zato so potekali mnogi procesi zaradi »gospodarskega sodelovanja z okupatorjem«, zaradi izmišljenih tako imenovanih gospodarskih špekulacij in črne borze ter podobno. Namen je bil »legalno« pokrasti premoženje obtoženih, kajti vsaka obsodba je obsegala obvezno tudi zaplembo premoženja. Obsojenih na teh manjših vsakodnevnih procesih navadno sicer niso obsodili na smrt, pravzaprav so načeloma dobivali »lažje« kazni, po nekaj let prisilnega dela. Navsezadnje je partija pripravljala svoje znane petletne gospodarske plane, plane, ki so imeli utopične cilje, ki jih normalno ni bilo mogoče doseči. Zaradi tega so se zatekali k legalizirani kraji tujega premoženja in suženjskemu delu, deloma s »prostovoljnimi« delovnimi brigadami, deloma pa s prisilnim delom obsojenih. Mimogrede, socialistična Jugoslavija je bila konec štiridesetih ena prvih držav na svetu, ki je podpisala mednarodno konvencijo o prepovedi prisilnega dela. Prisilno delo se je v Jugoslaviji preprosto preimenovalo v družbenokoristno delo.

Komunistična revolucija žre lastne otroke

Vendar pa to ni bilo zadosti. Komunistična partija ter njeno sodstvo in politična policija sta potrebovali velike odmevne primere, da dokažeta svojo budnost in predanost, kar je pač stalnica v vseh totalitarnih režimih /zastraševanje prebivalstva/. Represivni aparat mora dokazovati razlog za svoj obstoj, razlog za svoj privilegirani položaj, svojo moč, zbujati mora strah in držati pod pritiskom vse, ne le nasprotnikov, pač pa tudi svoje somišljenike. In zato potrebujejo odmevne procese. In kot se je vedno zgodilo prav v vseh /komunističnih/ socialističnih državah, se, potem ko zmanjka resničnih ali namišljenih nasprotnikov z drugega političnega pola, politična policija obrne proti svoji lastni politični opciji in začne iskati resnične ali namišljene sovražnike v lastnih vrstah. Zgodi se tisti klasični rek o revoluciji, ki žre lastne otroke.

Na vodstvena mesta so prišli ljudje, ki niso imeli ne znanja ne izkušanj

Slovenskim udbovcem se je prikazala priložnost v letu 1947. Z obsodbami v letu 1945 so še pred uradno nacionalizacijo zaplenili precej industrije v Sloveniji. Starih lastnikov torej ni bilo več, ker so jih ubili, zaprli ali pa so se pravočasno /umaknili/ rešili na varno v tujino. Tudi velik del vodstvenega in tehničnega kadra je doletelo enako nasilje. Na njihova mesta so prišli navadno ljudje, ki niso imeli ne znanja in ne izkušanj. Mnogi so bili na hitro priučeni. A tudi tisti, ki so imeli znanje in izkušnje, so se znašli pred različnimi težavami: pred nesposobnimi sodelavci, ki so bili imenovani po partijski liniji in protekciji, pred zaposlenimi, ki so bili nesposobni ali nezainteresirani, pred izrabljenimi stroji, za katere ni bilo rezervnih delov, spopadali so se s pomanjkanjem surovin, z neustreznim materialom. Za nekatere je bilo krivo neznanje, za druge brezbrižnost, za tretje pomanjkanje in za četrte politika. Ne le popolnoma nerealni politični načrti, ki so zahtevali nerealne uspehe in dosežke, politika je delala težave tudi drugod. Iz političnih razlogov so recimo v tekstilni industriji kupovali bombaž iz Sovjetske zveze, ki je bil slabe kakovosti. To so vedeli vsi v proizvodnji, a se nihče ni upal nič reči, to bi bila sovražna propaganda. In to ni bil osamljen primer. Poleg tega se zaradi izrabljenih strojev, ki so se kvarili, ni dalo dosegati predpisanih planov, ki so bili že tako ali tako velikokrat predimenzionirani, da ne rečemo utopični.

Začeli so iskati zaroto, ki bi bila kriva za sabotaže

Ker predpisanih proizvodnih načrtov niso dosegali, so začeli iskati »krivce«, tako imenovane proizvodne saboterje, saj partija ni mogla priznati svojih napak. Če ni šlo za napake, je pač logično, da gre za namerno sabotažo. Pri tem pa se pojavi manjši politični problem. Delavci in nameščenci so nekoč pošteno delali za »izkoriščevalskega kapitalista«, zdaj, ko delajo »zase« in za skupnost ter gradijo »svetlo prihodnost« v najbolj pravični in svobodni družbi, pa zganjajo sabotaže. Partija in njena tajna policija sta, da bi se izognili tej politični čeri, začeli iskati vsesplošno zaroto, ki bi bila kriva za sabotaže.

Grešne kozle so našli v nekdanjih taboriščnikih

Priložnost se je ponudila v letu 1947 z dvema večjima nesrečama v kemični industriji. Prišlo je do eksplozije oziroma požara v kemični tovarni v Medvodah in v steklarni v Hrastniku. Pri preiskavi je nekomu v tajni policiji padlo v oči, da je bilo več zaposlenih v eni in drugi tovarni nekoč zaprtih v nacističnem taborišču v Dachauu. Tudi na nekaterih visokih položajih na ministrstvu za industrijo je bilo več nekdanjih taboriščnikov. Slovenska Udba je tako začela graditi izmišljen primer povezanih nekdanjih taboriščnikov, ki zganjajo sabotaže po navodilih tujih obveščevalnih služb. Za osnovo so postavili tezo, da so bili vsi ti nekdanji taboriščniki v Dachauu agenti oziroma ovaduhi gestapa, ker drugače sploh ne bi preživeli taborišč, sploh pa ne bi imeli dokaj ugodnih položajev v jetniški hierarhiji, kot kapoji, pisarji, v skladiščih, kuhinjah. V tej tezi je sicer zrno resnice, a ne toliko v sodelovanju z gestapom kot to, da so dokaj udobne položaje v taborišču v resnici pogosto imeli komunisti. Nemškim komunistom, ki so prišli v taborišča že v letu 1933, je v vseh letih uspelo pridobiti ugodne položaje in s teh položajev so potem protežirali komunistične tovariše, ki so kasneje prišli v taborišča, večkrat tudi na račun drugih taboriščnikov. Mnogi nekomunistični taboriščniki so po vojni pisali o tej komunistični praksi.

Dachavski taboriščniki so bili za Udbo gestapovski ovaduhi in sodelavci

Udbovski preiskovalci pa so to izkoristili kot dokaz, da so bili nekdanji dachavski taboriščniki gestapovski ovaduhi in sodelavci. Naslednja komponenta je bila sodelovanje s tujino. Takoj po vojni so se organizirala združenja nekdanjih taboriščnikov in nekateri od obtoženih (predvsem komunisti in predvsem Avstrijci) so imeli stike s svojimi nekdanjimi sotaboriščniki iz tujine. Ti so nekajkrat prišli tudi v Jugoslavijo. To je bila druga komponenta, tretja pa je bila v tem, da so delovali po nalogu tujih obveščevalnih služb. Sicer ni bilo natančno rečeno katere, ampak izhajali so iz dejstva, da so Dachau osvojili Američani, da so jim padli v roke tudi arhivi z »dokazi« o sodelovanju z gestapom ter da so tako nekdanje taboriščnike imeli v pesti in jih z izsiljevanjem prisilili v sabotažo in vohunjenje. Čisto indično torej, a to je za revolucionarno sodstvo popolnoma dovolj.

Za prvi dachavski proces je Udba določila petnajst ljudi

Za prvi dachavski proces (od desetih) je Udba določila petnajst ljudi. Trije so bili tujci, Martin Presterl, član KP Avstrije, sicer novinar, njegova zaročenka Hildegarde Hahn in Paul Gasser, tudi komunist. Oba Avstrijca sta bila nekdanja taboriščnika in sta večkrat obiskala Jugoslavijo ter se srečala s svojimi nekdanjimi sotrpini, Hahnova pa je spremljala svojega zaročenca. Udba jih je označila kot nekdanje gestapovske agente in tiste, ki so prenašali direktive tujih obveščevalnih služb v Jugoslavijo ter mimogrede še malo vohunili, ko so bili že tukaj. Od dvanajstih jugoslovanskih državljanov pa so obtožili Branka Diehla, ki je bil inšpektor gozdarstva pri kontrolni vladni komisiji LRS, Staneta Oswalda, pomočnika ministra za industrijo v zvezni vladi, in Karla Barleta, sekretarja ekonomske komisije pri CK KPS. Obtožili so jih sodelovanja z gestapom in s tujimi obveščevalnimi službami, poleg tega pa naj bi bili glavni načrtovalci sabotaž.

Ikonografija na dachauskih procesih je bila strašjiva, totalitarna, komunistična. Pod simboli velezločinca Broza in rdečih zvezd so »sodili« »sodniki« v vojaških uniformah, za vsakim »obtožencem« je sedel stražar vojak.

Sodni proces pred Vojaškim sodiščem v Ljubljani med 20. in 24. aprilom 1948

Janka Puflerja, direktorja Steklarne Hrastnik, Milana Stepišnika, direktorja tovarne v Slovenski Bistrici, in Vladimirja Lična, direktorja kemične tovarne v Medvodah, so obtožili, da so neposredno odgovorni za sabotaže v tovarnah, ki so jih vodili, poleg njih pa še Jožeta Benegalijo, delavca v Hrastniku, ki so ga obtožili, da je sodeloval pri sabotaži (namenoma naj bi bil zaprl ventil in s tem povzročil eksplozijo kotla). Benegalija je bil tudi edini, ki ni bil obtožen kot gestapovski vohun. Še nekatere druge so obtožili, da so bili agentje gestapa, potem pa naj bi se bili udinjali tujim gospodarjem, vohunili in prikrivali druge agente, zlasti omenjene tri avstrijske komuniste, s katerimi so se srečevali. Ti obtoženi so bili Boris Kranjc in Mirko Košir, po vojni oba univerzitetna profesorja, Oskar Juranić, ki je delal kot generalni sekretar na zunanjem ministrstvu, Petar Čorić, ki je bil direktor zadruge v Petrinji na Hrvaškem, in Ramo Dervišević, ki je delal v tiskarni Borba v Beogradu. Sodni proces je bil pred Vojaškim sodiščem v Ljubljani med 20. in 24. aprilom 1948.

Deset »obsojenih« so ubili v različnih obdobjih

Enajst obtoženih so komunistični »sodniki« »obsodili« na smrt, in sicer vse razen Koširja, Čorića, Derviševića in Benagalijo. Deset so jih ubili, in sicer v različnih obdobjih, nekatere že kmalu po »obsodbi«, recimo Barleta v maju 1948, druge precej kasneje, npr. Oswalda ali Diehla v novembru 1950 v Kočevju. Trupla so zmetali v skrivne grobove, verjetno nekje v kočevski okolici. Hildegardi Hahn so smrtno obsodbo spremenili v zaporno kazen in jo kasneje pomilostili. Do sredine petdesetih so pomilostili tudi druge, ki so jih »obsodili« na zaporne kazni, to je Koširja (dobil je dvajset let), Benegalijo (osemnajst let), Derviševića (šestnajst let) in Čorića, ki je dobil petnajst let zapora.

Udbin lov na čarovnice

Zanimivo je, da je proces dvignil precej prahu v Beogradu pa tudi v KP Avstrije, ki je protestirala zaradi preganjanja svojih članov. Beograd je sporočil slovenski Udbi, da so se po njihovem mnenju precej zaleteli in delajo škodo. Slovenska Udba je prišla na »okus« in je lomastila kot slon v trgovini s porcelanom. Odprla je preiskave proti 7.300 Slovencem in še več kot 2.000 osebam neslovenske narodnosti. Skratka, lov na čarovnice. Slišale so se tudi govorice, da v zaporih ne le zaslišujejo, pač pa tudi mučijo obtožence in vsaj trije so med preiskavo umrli, uradni dokumenti o tem pa so kasneje izginili, čeprav je vprašanje, koliko so sploh bili resnični. Beograd je namignil slovenskim organom, naj nehajo. Slovenci pa so delali po svoje naprej.

Nadaljevali so s »civilnim« »sodiščem«

Zanimivo je tudi, da so naslednji procesi potekali pred slovenskimi civilnimi sodišči, ne več pred vojaškim, tako kot prvi dachavski proces. Očitno je zvezna partija odklonila, da bi slovenski partiji »posodila vojsko«, da opravi končno dejanje, zato so nadaljnje obravnave, z eno izjemo, potekale pred civilnim sodiščem v Ljubljani. Na drugem dachavskem procesu v maju 1948 so »obsodili« delavca v jeseniški železarni Jožeta Mavca in Franca Malenška, prvega na enajst, drugega na osem let zapora. Malenška niso obtožili sodelovanja z gestapom, verjetno zato, ker je bil v Buchenwaldu in ne v Dachauu, oba pa so obtožili škodljivega delovanja.

Isti mesec so na tretjem procesu »obsodili« študenta Mitjo Sarka na osemnajst let zapora in pol zaradi »sodelovanja z gestapom v Dachauu«. Maja so na četrtem procesu »obsodili« Franca Žumerja in Alojza Veršnika, prvi je delal v jeseniški železarni, drugi je bil trgovski potnik, oba pa sta bila nekdanja taboriščnika. »Obsodili« so ju zaradi sodelovanja z gestapom, škodljivega delovanja ter vohunjenja za tuje obveščevalne službe, in sicer na dvajset in dvanajst let.

Vlasta Kopača, ki je bil direktor zavoda za varstvo zgodovinskih spomenikov, so komunistični »sodniki« »obsodili« na šestem procesu avgusta 1948.

Rezko Barle so najprej »obsodili« na 18 let, nato so jo ustrelili

Peti proces – proti Janku Ravnikarju (julij 1948) – je bil izjemoma spet pred vojaškim sodiščem, ker je bil obtoženi tedaj vojaški obveznik na služenju vojaškega roka in je bilo zanj pristojno vojaško sodišče. Zdi se, da vojaški sodniki niso čisto verjeli »sodelovanju z gestapom v taborišču«, a so mu za vsak primer »dosodili« deset let.

Šesti proces je avgusta 1948 potekal proti Andreju Bohincu, partijskemu sekretarju na Jesenicah, Vlastu Kopaču, ki je bil direktor zavoda za varstvo zgodovinskih spomenikov, zdravniku Romanu Vidmarju in mizarju Viljemu Brezarju. Obtožili so jih sodelovanja z gestapom in »obsodili« na smrt z izjemo Brezarja, ki je dobil šestnajst let zaporne kazni. Tri na smrt »obsojene« so na pritožbo pomilostili, Kopača na dvajset let, druga dva na dosmrtno ječo. Nasprotno pa je bilo na sedmem procesu avgusta 1948, ko so »sodili« Rezki Barle, po rodu Nemki, ki se je kmalu po vojni poročila s Karlom Barletom. Ni bila v taborišču, »obsodili« pa so jo zaradi pomoči svojemu možu, ki so ga že »obsodili« na smrt. »Dosodili« so ji osemnajst let, na pritožbo tožilstva pa so ji spremenili kazen, in sicer na ustrelitev. Januarja 1949 so jo tudi ustrelili.

Jožeta Marčana so celo dvakrat oprostili

Po letu premora je bil osmi dachavski proces julija 1949 proti Vekoslavu Figarju in Ivanu Ranzingerju. Prvi je bil pravni referent pri ljudskem odboru v Kočevju, drugi partijski sekretar v Trbovljah, oba pa sta bila nekdanja taboriščnika. »Spoznali« so ju za kriva sodelovanja z gestapom; prvega so »obsodili« na petnajst in drugega na osemnajst let zapora.

Deveti proces je potekal proti Jožetu Marčanu, študentu ekonomije, a so ga oprostili. Tožilstvo se je pritožilo in višje sodišče mu je odmerilo tri leta zapora. Iz zapora se je pritožil še enkrat in so ga potem v obnovljenem postopku leta 1952 spet oprostili, sicer pa je kazen tedaj že odsedel.

Ivo Žajdela, Človek s predznakom zaznamovan, Jože Marčan, dachauski procesi, Demokracija, 12. 6. 1990Zadnji, deseti dachavski proces je bil oktobra 1949

Zadnji, deseti dachavski proces je bil oktobra 1949 proti Borisu Fakinu (Igorju Torkarju), ki je bil direktor direkcije za kemično industrijo, Ludviku Mrzelu, ki je bil direktor Drame, radijski in časopisni urednik, ter Marjanu Petraku, ki je bil zaposlen na gozdnem gospodarstvu v Celju. Po pritožbi tožilstva sta bili kazni Fakinu in Mrzelu povišani z devetih oziroma šestih let na dvanajst, Petraka pa so že takoj »obsodili« na osemnajst let.

Kot »napako« so priznali le dachavske procese

Večini obsojenih so v petdesetih letih znižali kazni, doletele so jih amnestije in večinoma so ji do sredine petdesetih let izpustili. Kot nekdanji komunisti z določenimi zvezami so bili v veliko boljši poziciji kot nekomunisti v svojih pritožbah. Nekoliko je pomagalo tudi to, da je (Aleks Winkler) eden najbolj zagrizenih preiskovalcev teh »špijonov in saboterjev v službi tujih obveščevalnih služb« že leta 1952 sam odšel iz Jugoslavije v Kanado, kjer si je ustvaril novo življenje.

Komunisti so se zelo dolgo izmikali in na koncu le priznali, da so z dachavskimi procesi ravnali narobe ter da je šlo za izmišljene obtožbe in obsodbe. A to so priznali samo za dachavske procese, ne pa tudi za druge politične procese.

Vzporednica s Sovjetsko zvezo

»To je zelo zanimiva vzporednica z nekdanjo Sovjetsko zvezo. Tudi opevani 20. referat Hruščova iz leta 1956 je »obračunal z napakami stalinizma«, vendar samo v delu, ki se je nanašal na »veliko čistko 1937«, na »strašansko leto, ko je prišlo v taborišča na tisoče najbolj predanih komunistov, starih partijcev, vojaških poveljnikov itd.«. Sovjetska partija pod Hruščovom (in tudi njegovimi nasledniki) je obžalovala samo svoje partijske tovariše, ki so padli v kolesje sistema, ki so ga sami ustvarili, samo otroke revolucije, ki jih je revolucija na koncu požrla. Vsi milijoni ljudi, ki so jih ustrelili, mučili in izstradali do smrti, strpali v taborišča ter zapore, pa so bili »po pravici« zaprti in ubiti.

Podobno stališče je imela tudi slovenska partija, le »dachavci« in nekateri informbirojevci, njihovi partijski tovariši, so bili nekako po nedolžnem obsojeni in je to treba obžalovati, vsi drugi pa so bili preganjani, oropani, zaprti ter ubiti čisto po pravici, mogoče malo pretirano in malo pregrobo, ampak v bistvu pravično. In še ena vzporednica z nekdanjo Sovjetsko zvezo: tudi v Sloveniji ni nihče nikoli odgovarjal za politične procese, preganjanje, mučenje in ubijanje. Nasprotno, tisti, ki so še živi, še danes uživajo privilegirane pokojnine.«

Tudi po 34 letih demokracije ni nihče odgovarjal za zločine

Tako je svoj prispevek Deset dachavskih procesov (Demokracija, 10. 7. 2014) zaključil Bogdan Sajovic. Naj po desetih letih dodam, da glede slovenskih komunistov, krvnikov in zločincev, ni tudi do danes, po 34 letih demokracije, nihče odgovarjal. Njihovi vnuku branijo privilegije, pridobljene z zločini, zanikajo zločine dedov, še huje, na vrhovnem ter ustavnem sodišču prisojajo legalnost in legitimnost nekaj tako evidentno zločinskemu, kot je bil »kočevski proces« leta 1943.

Bogdan Sajovic, Deset dachavskih procesov, dachauski procesi, Demokracija, 10. 7. 2014Nadaljevanje v: Dachauski procesi, Udba, Hildegarde Hahn, Rezika Barle, Andrej Bohinc [2]

1/3