V Inštitutu za kanonskopravne vede so spomnili, da je Ustavno sodišče (US) v postopku za oceno ustavnosti, ki ga je zahteval državni svet v povezavi z Zakonom o verski svobodi (ZVS) in Zakonom o pravnem položaju verskih skupnosti (ZPPVS), z odločbo U-I-92-07 15. aprila 2010 poudarilo, da 7. člen slovenske ustave določa tri načela, ki opredeljujejo pravni položaj verskih skupnosti: načelo o ločenosti, načelo o svobodnem delovanju in načelo o enakopravnosti verskih skupnosti.

Pričakujemo, da bo predsednica državnega zbora delovala v duhu ustavnosodne prakse in ustrezno naslavljala tudi druge civilizacijske dosežke članic Evropske unije, ki imajo do religije spoštljiv, inkluziven in demokratičen odnos.

Načelo o ločenosti

»Vsebino načela o ločenosti je razložilo že v odločbi U-I-92/01 5. marca 2002 tako, da to načelo pomeni 'avtonomijo verskih skupnosti (na lastnem področju), sekularizacijo javnega življenja in nevtralnost države do verskih skupnosti'. Do načela o ločenosti se je US še izčrpneje opredelilo v mnenju Rm-1/02 19. novembra 2003, ki ga je izdalo v postopku za oceno ustavnosti sporazuma med RS in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih, kjer je kot njegovo posebej bistveno sestavino poudarilo 'nevtralnost države do vseh verskih skupnosti in drugih prepričanj. To državi prepoveduje poistovetenje s katerim koli od njih in vzpostavitev državne vere',« izpostavljajo v Inštitutu.

Po njihovem je prav, da je US poleg verskih skupnosti vključilo še druga prepričanja, torej tudi ateistično prepričanje o nevernosti ali tudi prepričanje o tem, da nekdo veruje v to, da v nič ne veruje. Opredelilo se je tudi do tega, da se država ne sme vmešavati v notranje zadeve verskih skupnosti, vse to pa vsekakor ne pomeni, opozarjajo v Inštitutu za kanonskopravne vede, da bi bilo verskim skupnostim prepovedano opravljanje dejavnosti na različnih področjih družbenega življenja.

41. člen ustave

»Da je država nevtralna, ne pomeni, da je treba zato vero iz javnega življenja izključiti, saj 41. člen Ustave RS govori o svobodnem izpovedovanju vere v zasebnem in tudi javnem življenju. Kot je v odločbi U-I-92-07 ugotovilo US, verska nevtralnost države 'ni ovira za sodelovanje države z verskimi skupnostmi', ta pa tudi ne pomeni 'potiskanja vere na stranski tir družbe'. US je v povezavi z ustavno ločenostjo države in verskih skupnosti opozorilo še, da nekatere opravljajo splošnokoristno dejavnost in lahko zato z njimi vzpostavi 'pozitivna razmerja, oblike sodelovanja in skupna prizadevanja, kakršna ima v tem pogledu z drugimi civilnodružbenimi organizacijami,« dodaja Inštitut.

US je v povezavi z ustavno ločenostjo države in verskih skupnosti opozorilo še, da nekatere opravljajo splošnokoristno dejavnost in lahko zato z njimi vzpostavi 'pozitivna razmerja, oblike sodelovanja in skupna prizadevanja, kakršna ima v tem pogledu z drugimi civilnodružbenimi organizacijami.

Različne evropske prakse

Torej je treba ločenost države in verskih skupnosti pravilno razumeti, saj je načelo ločenosti – tako Inštitut – le eno od ustavnih načel, ki urejajo razmerja med državo in verskimi skupnostmi v evropski kulturi, poznani pa so tudi drugi primeri. Sistem državne religije je poznan na Danskem, Švedskem, Finskem, v Grčiji in na Cipru, v Angliji in Lihtenštajnu. Čeprav se Francijo običajno predstavlja kot laično državo, se nekaterih njenih departmajev ločitveni zakon iz leta 1905 ni dotaknil – nadškofa v Strasbourgu denimo imenuje francoski predsednik.

»Pričakujemo, da bo predsednica državnega zbora delovala v duhu ustavnosodne prakse in ustrezno naslavljala tudi druge civilizacijske dosežke članic Evropske unije, ki imajo do religije spoštljiv, inkluziven in demokratičen odnos,« so izjavo za javnost še zaključili v Inštitutu za kanonskopravne vede.