Danes, na god sv. Frančiška Saleškega, zavetnika katoliških časnikarjev, je izšla poslanica papeža Frančiška za 54. svetovni dan sredstev družbenega obveščanja, ki ga bomo letos obhajali 24. maja pod geslom »Da boš pripovedoval sinu in sinu svojega sina (2 Mz 10,2). Življenje piše zgodbo«. Kot poroča Radio Vatikan, sveti oče v svojem sporočilu razmišlja o vrednosti pripovedi in spominja, da je tudi v katoliškem svetu nujno treba premagati skušnjavo uničevalnih zgodb.

Papež na začetku poudari, da nam pripovedi lahko pomagajo razumeti in povedati, kdo smo. »Človek ni le edino bitje, ki potrebuje obleko, da zakrije svojo ranljivost (prim. 1Mz 3,21), ampak je tudi edino bitje, ki more pripovedovati o sebi, se 'obleči' v zgodbe, da bi varoval svoje življenje.« V času, ko so besede pogosto tudi vir instrumentalizacije in sporov, nas papež Frančišek spominja, da je komunikacija pristna, če gradi in ne uničuje. Če je ponižna v iskanju resnice, kakor je poudaril med srečanjem s časnikarji Združenja tujega tiska v Italiji. Ob soočanju s širjenjem »neresničnih in zlobnih« pripovedi – vse do sofisticirane izkrivljenosti deepfake tehnologije – papež spodbuja k pripovedovanju »o nas in o lepem, ki v nas prebiva«. To nam bo po njegovih besedah pomagalo »znova najti korenine in moč, da bomo šli skupaj naprej«.

Sveto pismo, »Zgodba zgodb«

V poslanici papež navaja pripovedovanje zgodb (storytelling), ki je vedno bolj razširjena tehnika na različnih področjih – od oglaševanja do politike. Vendar pa pripovedovanje, o katerem govori papež, ne sledi posvetni logiki. Ima globlji pomen, saj »spominja na to, kar smo v Božjih očeh«. Že geslo letošnjega svetovnega dneva sredstev družbenega obveščanja kaže na to, kakšen je za papeža zgled pripovedovanja.

»Sveto pismo je Zgodba zgodb. Koliko dogodkov, ljudstev, oseb nam predstavi! Od začetka nam kaže Boga, ki je stvarnik in hkrati pripovedovalec. On namreč izgovori svojo Besedo in stvari začnejo obstajati (prim. 1Mz 1). Preko svojega pripovedovanja Bog kliče v življenje stvari in na vrhuncu ustvari moža in ženo kot svoja svobodna sogovornika, ki skupaj z njim ustvarjata zgodovino. V enem izmed psalmov stvaritev pripoveduje Stvarniku: 'Zares, ti si ustvaril moje ledvice, me stkal v materinem telesu. Zahvaljujem se ti, ker sem tako čudovito ustvarjen […]. Moje kosti niso bile skrite pred tabo, ko sem bil narejen na skrivnem, stkan v globočinah zemlje.' Nismo se rodili dovršeni, ampak moramo dopustiti Bogu, da nas neprenehoma tke.«

Papež v poslanici še zapiše, da je Sveto pismo velika ljubezenska zgodba med Bogom in človeštvom, v središču katere je Jezus. Njegova zgodba namreč »vodi k dopolnitvi ljubezni Boga do človeka in hkrati dopolnitvi ljubezenske zgodbe človeka do Boga. Človek bo tako poklican od roda do roda pripovedovati in ohranjati v spominu najpomembnejše dogodke te Zgodbe zgodb«.

Poznavanje Boga se prenaša s pripovedovanjem

Sveti oče nato razloži geslo letošnjega svetovnega dneva sredstev družbenega obveščanja, ki je vzeto iz Druge Mojzesove knjige. Gre za eno izmed osrednjih svetopisemskih pripovedi, ki govori o posredovanju Boga v zgodovini izvoljenega ljudstva. Ko to v suženjstvu vpije k Njemu, jih Bog usliši in se spominja: »Bog je slišal njihovo vzdihovanje in se spomnil svoje zaveze z Abrahamom, Izakom in Jakobom. Bog se je ozrl na Izraelove sinove in Bog se je zavzel zanje. (2Mz 2,24-25) Iz Božjega spomina izvira osvoboditev iz zatiranja, do katere pride preko znamenj in čudežev. Na tej točki Gospod razodene Mojzesu pomen vseh teh znamenj: da boš pripovedoval svojemu sinu in sinu svojega sina o mojih znamenjih, ki sem jih napravil nad njimi: da spoznate, da sem jaz Gospod (2Mz 10,2). Izkušnja Druge Mojzesove knjige nas uči, da se poznavanje Boga prenaša predvsem s pripovedovanjem, iz roda v rod, o tem, kako On ostaja še naprej navzoč. Boga življenja se posreduje s pripovedovanjem življenja.«

Papež ob tem spomni, da tudi Jezus ni govoril o Bogu z abstraktnimi besedami, ampak s pomočjo prilik, kratkih pripovedi iz vsakdanjega življenja. Tako življenje postane zgodba in za poslušalca zgodba postane življenje: pripoved vstopi v življenje tistega, ki jo posluša, in ga preoblikuje.

Zgodba, ki se prenavlja

»Kristusova zgodba ni dediščina preteklosti, je naša zgodba, ki je vedno aktualna. Kaže nam, da si je Bog k srcu vzel človeka, naše meso, našo zgodbo, celo do te mere, da je postal človek, meso in zgodba. Prav tako nam pravi, da ne obstajajo nepomembne človeške zgodbe. Po tem, ko je Bog postal zgodba, je vsaka človeška zgodba na nek način božja zgodba. V zgodbi vsakega človeka Oče ponovno vidi zgodbo svojega Sina, ki je prišel na zemljo. Vsaka človeška zgodba ima dostojanstvo, ki ga ni mogoče odstraniti. Zato je človeštvo vredno takšnih pripovedi, ki bodo na njegovi višini, na tisti neverjetni in fascinantni višini, na katero ga je povzdignil Jezus.«

Sveti oče se ob tem naveže na besede apostola Pavla, ko v Pismu Korinčanom pravi, da so Kristusovo pismo, ki ni pisano s črnilom, temveč z Duhom živega Boga; ne na kamnite table, marveč na table mesenih src (prim. 2Kor 3,3). »Sveti Duh, ljubezen Boga, piše v nas. In s tem, ko piše, v nas utrjuje dobro, nas nanj spominja.«

Zgodba, ki nas prenavlja

Papež nato spregovori o zgodbi, ki prenavlja tudi nas: »Ko se spominjamo ljubezni, ki nas je ustvarila in rešila, ko vnašamo ljubezen v naše vsakdanje zgodbe, ko tkemo z usmiljenjem votke svojih dni, tedaj obrnemo list. To, da pripovedujemo Bogu svojo zgodbo, ni nikoli nekoristno: tudi če se potek dogodkov ne spreminja, se spreminjata smisel in pogled. Pripovedovati Gospodu o sebi pomeni vstopati v njegov pogled usmiljene ljubezni do nas in do drugih. Njemu lahko pripovedujemo zgodbe, ki jih živimo, mu prinašamo osebe, izročamo položaje. Z Njim lahko znova zavežemo tkanino življenja, zašijemo luknje in raztrgana mesta. Kako zelo to vsi potrebujemo!

S pogledom Pripovedovalca – ki je edini, ki ima končni pogled – se nato približujemo protagonistom, svojim bratom in sestram, akterjem poleg nas v današnji zgodbi. Da, saj nihče ni statist na sceni sveta in zgodba vsakogar je odprta za spremembo, ki je mogoča. Tudi ko pripovedujemo o zlu, se lahko naučimo dajati prostor odrešenju, lahko prepoznamo tudi dinamiko dobrega in mu damo prostor.«

Izročimo se Mariji, ki je v telesu stkala človeškost Boga

Sveti oče ob koncu poslanice spomni, da ne gre za to, da bi sledili logiki pripovedovanja zgodb (storytelling) ali delali reklamo ali se oglaševali, ampak da bi se spominjali tega, kar smo v Božjih očeh; pričevali to, kar Duh piše v srca, razodevali vsakomur, da njegova zgodba vsebuje čudovite reči. Da pa bi mogli to storiti, papež Frančišek povabi, naj se izročimo Mariji, »ženi, ki je v telesu stkala človeškost Boga ter stkala skupaj vse, kar se je dogajalo«. Vse je namreč shranila in premišljevala v svojem srcu (prim. Lk 2,19).