Bog ne prihaja k nam, ker bi bili tega vredni. Če bi bili vredni, mu ne bi bilo treba priti. FOTO: Tatjana Splichal



Mariborski nadškof metropolit in podpredsednik Slovenske škofovske konference (SŠK) msgr. Alojzij Cvikl je v pridigi iz mariborske stolnice na drugo adventno nedeljo izpostavil lik Janeza Krstnika, ki je svoje življenje podredil poslanstvu pripraviti pot Jezusu in pripraviti ljudstvo na Odrešenikov prihod. Cvikl je dodal, da je adventni čas za vsakogar priložnost za preverjanje, kako lahko mi pripravimo pot Gospodu. V nadaljevanju objavljamo celotno nadškofovo pridigo.

PRIDIGA NADŠKOFA CVIKLA

Prvo adventno nedeljo je bil poudarek na čuječnosti, na drugo nedeljo v adventu pa je v ospredju vabilo, da pripravimo naša srca za Gospoda, ki prihaja: »Pripravite Gospodovo pot!« Prvo berilo nam predstavi odlomek iz Izaijeve knjige, ki ga razlagalci Svetega pisma imenujejo tudi »Deutero-Izaija« ali Drugi Izaija. Živel okoli 500 let pr. Kr. Njegova knjiga se imenuje tudi Knjiga tolažbe. Še posebej so iz te vsebine znani štirje spevi o Božjem služabniku.

V današnjem odlomku prerok napoveduje »novi eksodus«, izhod iz babilonske sužnosti, ki bo podoben prvemu izhodu, ko je Bog svoje ljudstvo izpeljal iz Egipta in ga rešil sužnosti. Prerok napoveduje, da bo Bog odpustil ljudstvu krivdo, ga zbral skupaj in vodil domov. Zopet se bo pokazalo, da je Gospod pastir, ki vodi ljudstvo po pravi poti. Da Bog lahko začne pisati novo poglavje zgodovine, je treba, da ga ljudstvo sprejme kot »Emanuela«, kot tistega, ki je blizu svojemu ljudstvu.

Osrednji lik druge adventne nedelje pa je Janez Krstnik. Božja beseda nam predstavi kraj njegovega delovanja, obleko in prehrano. Prebival je v puščavi, kjer so razmere za življenje težke: podnevi je lahko huda vročina, ponoči lahko temperatura pade pod ničlo. Njegova obleka je bila nenavadna in nič kaj udobna. Hrana je bila puščavska. Vse to nam sporoča, da je Janez Krstnik živel zelo skromno, da ni dajal poudarka stvarem, ki so zanimale večino ljudi.


Alojzij Cvikl: Naj nas adventni čas prebudi iz naše zaspanosti, mlačnosti in dvoličnosti. FOTO: zaslonski posnetek


Janez Krstnik je način svojega življenja v vsem podredil poslanstvu, ki mu ga je Bog zaupal: pripraviti pot Jezusu oziroma pripraviti ljudstvo na odrešenikov prihod. Janez Krstnik je beseda, »je odmev prave Besede«, ki bo čez nekaj časa v polnosti začela odmevati. Janez Krstnik ni samo kot mejnik med dvema zavezama, temveč kaže tudi pot v drugačni, novozavezni svet. Janez govori na glas, vpije, da bi ga ljudje slišali, da bi se njegovo oznanjevanje dotaknilo človeških src. Dano mu je, da pripravi pot Odrešeniku v smislu Izaijeve napovedi: »V puščavi pripravite pot Gospodu, zravnajte v pustinji cesto našemu Bogu!«

Za preroka Izaija je bila vesela novica napoved vrnitve iz babilonske sužnosti v Jeruzalem. Za evangelista Marka pa je vesela novica prihod Odrešenika. Janez Krstnik je priča, glasnik in tisti, ki pripravlja njegov prihod. Je znamenje, ki s svojim krščevanjem vabi k spreobrnjenju. K temu krstu ne vabi le prebivalcev iz neposredne okolice, temveč vse ljudi. Zato je tudi skrbno izbral kraj: puščavo. To je idealen kraj za molitev, za pokoro.

Boga ne moremo najti v hrupu vsakdanjega življenja. Treba se je odmakniti v tišino, se »odtrgati« od vsega, kar nas raztresa. Janezovo vabilo k pokori je močno odmevalo, kajti ljudje so videli, kako tudi sam živi spokorno. Janezovo vabilo je namenjeno tudi nam. Ne kot grožnja, ampak kot vabilo k spreobrnjenju. Šele ko se spreobrnemo, čutimo, da je svežino našega krščanskega življenja zasenčila poplitvenost in dvoličnost.

Adventni čas je priložnost, da si vsak od nas postavi vprašanje, kako lahko jaz pripravim pot Gospodu. Katere bodo nove, dobre, sveže pobude, ki bodo poživile mojo vero. Vsak od nas je poklican, da doma, na delovnem mestu in v družbi priča za Gospoda. To pomeni, da naj živimo tako, da bodo drugi, ki nas bodo srečali, lahko o nas rekli, da smo resnični, ker smo kristjani.


Vsak od nas lahko posnema sv. Miklavža. Nič neprijaznega, mrkega, hladnega ni bilo v njem, ampak toplina srca, ki želi presenetiti drugega in mu podariti nekaj topline srca. FOTO: Tatjana Splichal


Bog ne prihaja k nam, ker bi bili tega vredni. Če bi bili vredni, mu ne bi bilo treba priti. K nam prihaja, ker smo grešniki in potrebujemo odrešenje. Bog želi priti k nam, a večkrat ne more, ker ga ne pričakujemo. Ravno zato nam kliče Janez Krstnik: »Pripravite Gospodovo pot«. Naše pričakovanje ne sme biti pasivno, ampak dejavno.

Janezu Krstniku je bila naložena naloga, da nas prebudi iz zaspanosti. Povedati nam želi, da je prišla odločilna ura. S prtom kaže na prihajajočega Odrešenika: »Jaz sem vas krstil z vodo, on pa vas bo krstil s Svetim Duhom.« Naj nas adventni čas prebudi iz naše zaspanosti, mlačnosti in dvoličnosti, kajti samo tako se lahko za nas začne novo življenje, ki ga prinaša Božji Sin.

Danes hkrati tudi goduje sv. Miklavž, pri nas eden najbolj priljubljenih svetnikov. Še posebej se ga veselijo otroci, ker jim prinaša darove. Kaj ga dela tako priljubljenega? Poln je bil ljubezni do bližnjega. Po njem nam Bog deli svojo dobroto. To je pot, o kateri danes govori Janez Krstnik. Po dobroti, po ljubezni, po sočutju … Bog prihaja med nas. Vsak od nas lahko posnema sv. Miklavža. Nič neprijaznega, mrkega, hladnega ni bilo v njem, ampak toplina srca, ki želi presenetiti drugega in mu podariti nekaj topline srca. Kako lepo bi bilo po naših družinah, če bi znali posnemati sv. Miklavža v njegovi dobroti in pozornosti do drugega.