Ob robu poročila s sinočnje spominske slovesnosti ob (ravno tisti čas na dopisni seji vlade ukinjenem) narodnem dnevu spomina na žrtve komunističnega nasilja, smo opozorili, da bodo danes predstavniki ustanov, ki so priredile spominsko prireditev, v državnem zboru pri komisiji za peticije, človekove pravice in enake možnosti vložili apel s seznamom 14.901 žrtev komunističnega nasilja s prošnjo, naj država poskrbi za vpis pokojnih v javno evidenco.

Boleče, žaljivo, razdiralno, nevarno …

Dr. Matija Ogrin (Nova Slovenska zaveza), Romana Bider (Vseposvojitev), Vlasta Doležal Rus (Prebudimo Slovenijo) in zasl. prof. dr. Janez Juhant (Združeni ob lipi sprave) so predsednici komisije Evi Irgl izročili poziv, ki se v uvodu dotakne prav dejstva, da je vrh izvršne oblasti dobesedno čez noč ukinil lani razglašeni spominski dan: »Z obžalovanjem smo sprejeli vest, da je Vlada RS ukinila 17. maj, narodni dan spomina na žrtve komunizma, in s tem represivno zatrla javno spominjanje slovenske družbe na zločine revolucije.«

Do zločina ni možno biti nevtralen: če ga ne zavračamo, mu s tem tiho ali izrecno pritrjujemo.

Apel opozarja na večplastno negativno razsežnost vladne odločitve: »To je boleče, saj vlada s tem izraža zaničevanje do Slovencev, ki so jih mučili in pobili komunistični partizani. To je žaljivo in razdiralno, saj vlada s tem izraža prezir do prizadetih svojcev v domovini, zamejstvu in po svetu, kar je dodaten udarec že poprej ranjenim družinam. To je nevarno, saj s tem vlada omalovažuje žrtve, posredno pa zanikuje zločine nad njimi.« Podpisniki apela so namreč prepričani, da »do zločina ni možno biti nevtralen: če ga ne zavračamo, mu s tem tiho ali izrecno pritrjujemo«. S tesnobo zato ugotavljajo, da »vlada z odpravo dneva spomina relativizira zločine komunizma nad Slovenci in jim s tem tiho pritrjuje«.

Država Slovenija naj v dejanju izkaže, ali je zmožna vsaj minimalnega, uradnega priznanja, da so naši mrtvi nekoč obstajali: pripravi naj javno dostopno evidenco žrtev komunističnega nasilja nad Slovenci.

V imenu slovenskih državljanov podpisniki apela ob ukinjenem narodnem dnevu spomina na žrtve komunizma »v spoštovanju trpljenja in krivične smrti teh žrtev ugotavljamo, da s trenutno politično oblastjo ni možen nikakršen napredek k obsodbi zločinov revolucije kot zavržnih dejanj, ni možen korak k obžalovanju teh zlodel in k moralni rehabilitaciji žrtev kot nedolžnih«.

Za javno evidenco žrtev

Iz tega spoznanja sledi poziv državi Sloveniji, »naj v dejanju izkaže, ali je zmožna vsaj minimalnega, uradnega priznanja, da so naši mrtvi nekoč obstajali: pripravi naj javno dostopno evidenco žrtev komunističnega nasilja nad Slovenci«.

Kakor žrtve nacizma v kulturnih narodih obžalujejo vsi, vseh poklicev, vseh političnih usmeritev, stari in mladi; prav tako moramo doseči obžalovanje za žrtve komunizma, stari in mladi, ljudje vseh političnih usmeritev in vseh poklicev. Tako bo zlo zgodovine premagano.

Breme dokazovanja smrti svojih bližnjih mora z ramen svojcev po prepričanju podpisnikov apela prevzeti država in po uradni dolžnosti to storiti sama; mnoge žrtve namreč niti nimajo svojcev. Država naj z vpisom v evidenco žrtev vsem pokojnim zagotovi ne le elementarno pravičnost, marveč jim izkaže osnovno spoštovanje z uradnim priznanjem, da so te osebe nekoč živele in so zdaj pokojne. K temu Republiko Slovenijo zavezujejo tudi mednarodne konvencije (npr. Mednarodna konvencija o zaščiti vseh oseb pred prisilnim izginotjem, ki je del slovenskega pravnega reda).

Ustaviti uničujoče drsenje

V sklepu apela še beremo: »Kakor žrtve nacizma v kulturnih narodih obžalujejo vsi, vseh poklicev, vseh političnih usmeritev, stari in mladi; prav tako moramo doseči obžalovanje za žrtve komunizma, stari in mladi, ljudje vseh političnih usmeritev in vseh poklicev. Tako bo zlo zgodovine premagano. Apeliramo in prosimo, naj vlada misli na vse Slovence in naj ustavi uničujoče drsenje v toleriranje zločina. Država Slovenija naj napravi prvi korak k temu z javno evidenco žrtev komunističnega nasilja.«