Vsaka družina ima svojo posebnost, je skupek oseb, od katerih je vsaka enkratna, s svojimi darovi in sposobnostmi, pa tudi omejitvami. FOTO: Tatjana Splichal



Prvo nedeljo po božiču Katoliška cerkev obhaja praznik svete Družine v spomin na družinsko skupnost, ki so jo sestavljali Božji sin Jezus iz Nazareta, njegova mati Marija in krušni oče Jožef. Češčenje svete Družine je sicer dokaj nov pojav, saj se je pojavilo šele v 17. stoletju, pobudnik praznika pa je bil prvi katoliški škof v Quebecu msgr. Francois-Xavier de Laval, ki je leta 1665 v svojo škofijo vpeljal praznik in hkrati osnoval Bratovščino svete družine.

Mariborski nadškof metropolit in podpredsednik Slovenske škofovske konference (SŠK) msgr. Alojzij Cvikl je v nedeljski pridigi iz mariborske stolnice prav tako izpostavil izzive, ki jih pred (predvsem mlade) družine postavlja današnji čas. »Ustaljena tradicija vzgoje je izginila. Lahko si predstavljamo starše, ki se utrujeni od poklicnega dela vrnejo domov, kjer jih še čaka kopica opravil. Tako za vzgojo ostane premalo časa. Tudi v Cerkvi bi bilo treba več povezovanja. O vzgoji bi se morali v tem času veliko več pogovarjati,« je poudaril nadškof Cvikl. Njegovo pridigo v nadaljevanju objavljamo v celoti.

PRIDIGA NADŠKOFA CVIKLA

Praznik svete Družine, ki ga obhajamo prvo nedeljo po božiču, na poseben način poglablja božično skrivnost. Ko so angeli oznanili pastirjem Kristusovo rojstvo, so ti šli v Betlehem pogledat, kar se je zgodilo. In kaj so našli? Dete, v jasli položeno, ob njem pa Marijo in Jožefa. Našli so sveto družino. Vsi krščeni smo člani Božje družine, kar pa ne postanemo po dedni ali po pravni poti. To ni nekaj, kar nam enostavno pripada, ampak je Božji dar.

Pravzaprav smo del te Božje družine vsi, ki smo pripravljeni sprejeti novorojeno Božje Dete. Sveti Janez to lepo opiše v uvodu v svoj evangelij, ko spregovori o tistih, »ki se niso rodili iz krvi, ne iz poželenja mesa, ne iz volje moža, ampak iz Boga«. Njegova družina je sestavljena iz mož in žena, iz bratov in sester, iz vseh, ki dopustimo, da nam on odpusti grehe, sprejemamo njegovo vabilo in mu sledimo. Ta družina se začenja pri očetu naše vere, pri Abrahamu.

Bog na božični praznik, z rojstvom svojega Sina, prihaja med nas, da družini podari nov pomen, kajti osnovni poklic vsakega človeka je biti sin, hči in brat, sestra. Bog prihaja, da zbere razkropljeno družino, da nam pokaže, kaj pomeni biti član iste, Božje družine. Tako nas osvobaja osamljenosti, ker ve, da človeku ni dobro, če je sam in osamljen. Zato nas je povezal v veliko družino, ki je sestavljena iz mnogih ljudstev, kot to opeva starček Simeon: »Moje oči so videle Odrešenika, ki si ga poslal vsem ljudstvom«.


Sveta družina je bila že na začetku v preizkušnji. Če Jožef ne bi poslušal angela, bi Marijo odslovil. FOTO: Tatjana Splichal


Danes nam Božja beseda predstavi sveto Nazareško družino. Kaj nam ob tem sporoča? Da je Novorojeno Dete v središču. Je srce in motiv ljubezni. Sveta družina je bila že na začetku v preizkušnji. Če Jožef ne bi poslušal angela, bi Marijo odslovil, tudi pozneje, ko je Herod stegoval roko po otroku, je spet poslušal angela in se skupaj z detetom in materjo Marijo umaknil v Egipt. Toda oba, Marija in Jožef, sta bila poslušna Bogu. Pustila sta, da se po njima uresničuje Božji načrt.

Z Božičem Bog postaja Bog med nami, zato je božič rojevanje družine, občestva. Povabljeni smo, da sprejmemo Boga tudi na pot našega življenja. Učil nas bo tudi, kako živeti kot družina, kako živeti skupaj. Prvo berilo je vzeto iz Sirahove knjige. Ta proti helenističnim novotarijam poudarja stara judovska izročila, med katerimi je važen odnos do staršev, ki ga Božje zapovedi postavljajo takoj za odnosom do Boga. Na ta način nam je lepo povedano, kako je odnos do staršev pomemben.

Sv. Pavel je napisal odlomek, ki smo ga danes brali v drugem berilu, ko je bil v rimski ječi, torej okoli leta 63 po Kristusu. Kristjanom želi predstaviti, da so »Božji izvoljenci«, kajti pri krstu so oblekli novega človeka, Kristusa. Zato imajo tudi vsi odnosi med njimi – člani ene družine – isti temelj, vstalega Kristusa. Povezanost med njimi je jamstvo sreče.

Evangeljski odlomek zaključuje Lukovo poročilo o Jezusovem otroštvu. Med dvanajstim in trinajstim letom so judovski mladeniči začeli izpolnjevati Mojzesovo postavo, ki jim je naročala vsakoletno romanje v jeruzalemski tempelj. S to pripovedjo nam sv. Luka želi povedati, da je Jezus, čeprav ni študiral Mojzesove postave, le-to poznal bolje, kot razlagalci in učitelji postave. Vse to pa zaradi neposredne zveze z Očetom. Zaradi povezanosti z Očetom v nebesih bo lahko tistim, ki se ga bodo oklenili, pomagal, da bodo prišli do bolj sinovskega odnosa z Očetom.


Nadškof Cvikl: Vsi krščeni smo člani Božje družine, kar pa ne postanemo po dedni ali po pravni poti. To ni nekaj, kar nam enostavno pripada, ampak je Božji dar. FOTO: Tatjana Splichal


Na praznik svete Družine se nam postavlja vprašanje: kako naj oče in mati vzgajata otroke za samostojne, odrasle, zrele člane v skupnosti? Eno je gotovo. Svet se je v zadnjih desetletjih spremenil bolj kot prej v 1500 letih. Da se je danes svet spremenil, seveda zelo vpliva tudi na osnovno celico človeštva – družino. Njena podoba je danes bistveno spremenjena. Mnoge matere so danes zaposlene. Pa ne tako, kot so bile zaposlene matere v preteklosti: kmečke matere, z gospodinjstvom in delom na polju. Takrat so bili lahko z materami tudi otroci, mlajši in večji. Današnje mame pa so po 8 ali 10 ur ločene od svoje družine. Obenem vidimo, kako so sodobne družine manjše in niso več tako številne kot nekoč.

Mladi starši so tako danes v položaju, kakršnega še ni bilo v zgodovini. Ustaljena tradicija vzgoje je izginila. Lahko si predstavljamo starše, ki se utrujeni od poklicnega dela vrnejo domov, kjer jih še čaka kopica opravil. Tako za vzgojo ostane premalo časa. Res pa je tudi, da se je svet tako spremenil, da mladi mnogih vzgojnih izkušenj ne morejo dobiti od staršev. Zato je toliko staršev danes v pravi krizi, ko se sprašujejo, kako vzgajati otroke. V Cerkvi bi bilo treba več povezovanja. Tak poskus so zakonske skupine, predavanja, delavnice, svetovalnice … A tega je še daleč premalo. O vzgoji bi se morali v tem času veliko več pogovarjati. Ustvariti bi bilo treba več izmenjave med akterji, ki lahko staršem pomagajo pri vzgoji, od šole, župnije do drugih ustanov.

Moramo pa se tudi zavedati, da ima vsaka družina svojo posebnost, je skupek oseb, od katerih je vsaka enkratna, s svojimi darovi in sposobnostmi, pa tudi omejitvami. Skupni imenovalec pa je dostojanstvo in veličina, ki jo ima vsak član družine v Božjih očeh. Družina torej nastaja, raste in zori v sprejemanju in spoštovanju drug drugega. Marija in Jožef sta sprejemala Jezusovo enkratnost in posebnost, čeprav nista mogla vsega razumeti.

Sveta Družina nam je vzor v tem, da lahko tudi mi gradimo svoje domove, zavetja, družine in skupnosti na zaupanju v Boga in na vrednotah, ki nam jih predstavi sv. Pavel: usmiljenju, dobrotljivosti, ponižnosti, potrpežljivosti, da znamo prenašati drug drugega, si odpuščati, kakor tudi nam Gospod vedno znova odpušča. Kar nas resnično povezuje, pa je lahko samo ljubezen, ki je vez popolnosti.