Skozi velika okna Cvetkinega doma, kjer me oba z možem gostoljubno sprejmeta, se pogled razprostira na čudovito pokrajino, Alpe s Triglavom so na dlani. A zgodba njenega življenja je manj idilična.

»Oče se je vdal alkoholu, zmerjal nas je, preklinjal …« začne pripoved Cvetka. »Vedno nas je bilo strah, kaj bo, ko bo prišel domov. Nikoli nisem imela občutka, da bi nas oče ali mama imela rada. Vse je bilo nekako prisiljeno, v jezi. Od staršev so kar naprej prihajale besede: 'Pojdi stran, počakaj, pojdi nekam …'« pove sogovornica. V družini so se pred njo rodili trije bratje in sestra; bratje so se težko učili in bili zaradi neupravičenih šolskih odsotnosti pogosto tepeni. »Mene je to vedno tako prizadelo, jokala sem se, trpela, se skrivala, ker sem se bala.«

Mamino priznanje

Občutek nezaželenosti, ki jo je vztrajno spremljal, je imel jasne korenine. Mama ji je nekaj let pred smrtjo priznala, da jo je hotela splaviti, a je »prepozno« ugotovila, da je nos...