V letu, ko obhajamo 100 let od smrti p. Stanislava Škrabca, frančiškanskega redovnika in jezikoslovca, so na Kostanjevici nad Novo Gorico, kjer je živel »nad 42 let«, kot piše na tabli na samostanu, pripravili Škrabčevo leto z raznovrstnimi dogodki, od razstav, pogovorov, romanja in več maš v Škrabčev spomin do literarnih in glasbenih prireditev ter delavnic. Njihova rdeča nit je bila Škrabčevo življenje in delo.

Program za jubilejno Škrabčevo leto je pripravil Škrabčev odbor, ki je z dogodki predstavil Škrabčevo jezikovno in duhovniško delo.

Leto se bo sklenilo s sklepno prireditvijo prav na 100. obletnico Škrabčeve smrti, 6. oktobra, s sklepno slovesnostjo Cvetje z vrtov patra Stanislava v Kulturnem domu v Novi Gorici. Zbrane bosta nagovorila župan Mestne občine Nova Gorica Matej Arčon in gvardijan Frančiškanskega samostana Kostanjevica p. Niko Žvokelj, slavnostni govornik pa bo Edvard Kovač.

Članek o p. Škrabcu si lahko preberete tudi v tiskani Družini.

Večer prej, v petek, 5. oktobra, bo v cerkvi na Kapeli, kot domačini imenujejo Kostanjevico, ob 19. uri spominska slovesna maša, pri kateri bo sodeloval župnijski pevski zbor Župnije Nova Gorica – Kapela. Po maši bo akademija s poudarkom na Škrabčevem življenjskem poslanstvu: biti duhovnik – sin sv. Frančiška. Sledilo bo odprtje filatelistične in kartofilske razstave o patru Stanislavu Škrabcu in samostanu Kostanjevica, ki jo pripravlja Društvo zbiralcev Ajdovščina – Nova Gorica.



Od 28. septembra, je na Kostanjevici na ogled filatelistična razstava, ki jo pripravlja Društvo zbiralcev Ajdovščina – Nova Gorica. V soboto, 13. oktobra, bo po maši ob 19. uri koncert domoljubnih pesmi zbora ŽePZ Rože iz Nove Gorice na Kostanjevici, v četrtek, 25. oktobra, pa bo podelitev štipendij in nagrade Ustanove p. Stanislava Škrabca.

Največji jezikoslovec slovenist 19. stoletja

Stanislav Škrabec je živel na Kostanjevici 42 let. Znanstveno se je poglabljal v raziskovanje slovenskega jezika in je po Toporišičevem mnenju največji jezikoslovec slovenist v drugi polovici 19. stoletja in zgled pravega znanstvenika, imenovan je tudi oče slovenske fonetike.

O jeziku je veliko pisal, med letoma 1880 in 1915 je jezikovna razmišljanja objavljal kar na platnicah časopisa Cvetje z vertov sv. Frančiška, ki ga je urejal. Pisal je tudi literarne prispevke. Namen časopisa je bil »kerščanskih čednosti učiti, zanje navduševati s prelepimi, svitlimi zgledi našega sv. očeta Frančiška in drugih svetnikov in svetnic, ki so v njegovih treh redovih Bogu služili. Seznaniti hočemo naše bravce natančneje ž njihovim življenjem in – kolikor jih more tudi manj učenim razumljivih biti – ž njihovimi spisi v priprostih prestavah«.



Poleg tega je študiral teologijo, učil pet jezikov in bil nekaj let tudi ravnatelj. Privzgajal je evangeljske vrednote, ljubezen do jezika, naroda in domovine.

»Pisati o p. Stanislavu Škrabcu je zelo odgovorno delo, kajti poznati je treba njegovo življenje in ustvarjalna dela. V meni je preveč občudovanja in premalo poznavanja. Zavest in spoznanje, da je Bog z genijem duha in svetostjo redovniškega življenja oplemenitil zgodovino naroda, pa je odgovornost prihodnjim rodovom,« je leta 2001 zapisal p. Niko Žvokelj v spremni besedi knjige P. Stanislav Škrabec, frančiškan: v očeh sodobnikov. Škrabčev sodobnik, profesor Maks Pleteršnik, pa je že leta 1894 v Ljubljanskem Zvonu o njem zapisal: »Veren, vesten, učen, pohleven, pravi krščanski redovnik; mož, ki si zasluži, da bi mu postavili spomenik iz najdragocenejšega marmorja.«

Za zdaj so njemu v čast postavili spomenik v parku kulturnikov na ribniškem gradu, doprsni kip na aleji slavnih na Erjavčevi ulici v Novi Gorici, reliefni portret kiparja Franceta Kralja pa krasi njegovo rojstno hišo.

Že na gimnaziji se je »resno bavil s svojimi ljubljenimi študijami«

P. Stanislav Škrabec se je rodil v Hrovači pri Ribnici na Dolenjskem dne 7. januarja 1844. Krščen je bil za Antona (po očetu Antonu). V Ribnici je obiskoval ljudsko šolo, nato je nadaljeval šolanje na gimnaziji v Ljubljani. Ljubljanski Zvon o njem piše: »Že na gimnaziji se je oče Stanislav ukvarjal s slovansko filologijo. Bil je tih in miren dijak, ki se je ogibal šumnih veselic in družb ter se resno bavil s svojimi ljubljenimi študijami.« Po maturi je vstopil v frančiškanski red.



Noviciat je preživel na Trsatu pri Reki. Sledil je študij teologije, po njem pa duhovniško posvečenje. Predstojniki so nadarjenega patra poslali na novomeško gimnazijo kot suplenta. Tu je v letnem poročilu zapisal temeljito razpravo O glasu in naglasu našega knjižnega jezika v izreki in pisavi. Ko je politična oblast frančiškanom vzela gimnazijo, je bil poslan na vseučilišče v Gradec. Po končanem študiju (leta 1873) je bil nastavljen na Kostanjevici v Gorici in tam ostal do leta 1915.



Na Kostanjevici so ga obiskovali pomembni jezikoslovci, duhovniki, profesorji, veljaki tedanjega časa, dopisoval si je z njimi, si izmenjeval knjige in mnenja, med njimi tudi duhovnik in pesnik Simon Gregorčič, rojen istega leta kot p. Škrabec. Poleg jezikoslovja se je ukvarjal tudi s cvetjem, predvsem z gladiolami.

»Pokopali smo svetnika!«

Ko se je začela soška fronta, je moral zapustiti sončno Goriško in bežati v Ljubljano. Zapustil je knjige, cvetlični vrt, svojo samostansko celico. Pri frančiškanih v Ljubljani je živel še tri leta, a je vidno pešal in nato tik pred koncem 1. svetovne vojne umrl.

V njegovem Cvetju so zapisali: »Dne 8. oktobra 1918 smo žalostnega srca spremljali na zadnji poti moža, ki zasluži, da bi se popisalo njegovo življenje z zlatimi črkami, moža, polnega zaslug za katoliško Cerkev in za slovenski narod, zlasti za povzdig našega jezika, moža, velikega po umu in otroško nedolžnega po njegovem nežnem srcu.«

V ponatisu iz Koledarja Družbe sv. Mohorja za leto 1920 so Škrabca opisali kot moža, »ki res zasluži, da čita o njem ves slovenski narod, ki ga je rajni vneto ljubil in zanj delal vse svoje življenje«. »Pokopali smo svetnika!« pa so od pogreba gredoč menili njegovi prijatelji. Medtem ko je p. Vincencij Kunstelj ob njegovi nenadni smrti zapisal: »Preveč je bilo vajeno njegovo telo na goriško sonce, da bi se bilo na stara leta moglo privaditi ljubljanski megli. Po pravici torej smemo misliti, da bi bil še kako leto živel, ko bi ga ne bilo spravilo v prezgodnji grob, kakor še marsikoga drugega, begunstvo.«

Škrabčev opus v knjigah

Dve leti pred smrtjo je začel knjižno objavljati Jezikoslovne spise, njegovo del oje nadaljeval Anton Breznik. Leta 1994 je bil na Kostanjevici ustanovljen Škrabčev odbor, katerega namen je bil poživiti in ovrednotiti duhovno in jezikoslovno dediščino p. Škrabca, poskrbel je za izdajo opusa v štirih knjigah zbranega dela. Uredil jih je Jože Toporišič. Odbor je izdal nekaj drugih knjig o p. Stanislavu Škrabcu in Kostanjevici in pod Toporišičevim vodstvom organiziral šest znanstvenih simpozijev Škrabčeva misel, katerih sadovi so izšli v šestih zbornikih. Dela so dostopna na spletni strani Frančiškanskega samostana Kostanjevica.

Brez učenja ni znanja, brez znanja ne blagostanja, ne uspeha, ne napredka

Svojega maternega jezika ne bi mogel povzdigniti, če ne bi verjel, da je eden najlepših jezikov na svetu. »Mi bi ta jezik morali ljubiti kot dragocen dar, ki nam ga je Bog dal, varovati ga skrbno vsake poškodbe in učiti se ga z vso pridnostjo in natančnostjo,« je zapisal v Cvetju. A tudi opozoril: »Brez učenja ni znanja, brez znanja ne blagostanja, ne uspeha, ne napredka. Najboljše orgle ne bodo lepo pele tistemu, ki se ni zadosti orglati učil. Najpopolnejši, najplemenitejši jezik ne bo rešil svojega naroda, ako ga ta ne ceni, ako se zanj malo meni. Prej ali potlej se bo takemu narodu jezik potujčil, pohabil in potrl, dokler bo naposled popolnoma zamrl in izginil in s svojim jezikom bo tak nemaren narod sam izginil s tega sveta – podlaga tujčevi peti! Glejmo, da ne bomo mi tak narod!«

Besede, ki si jih lahko k srcu vzamemo tudi v sodobnem vse bolj globaliziranem in vse manj raznolikem svetu.

Škrabčevo leto je trajalo od obletnice Škrabčevega rojstva, 7. januarja, do obletnice Škrbčeve smrti, 6. oktobra.

Članek o p. Škrabcu si lahko preberete tudi v tiskani Družini.

Stanislav Škrabec je bil podrobneje predstavljen leta 2014 v časopisu Družina ob 170-letnici njegovega rojstva in ob začčetku Škrabčevega leta. Več o Kostanjevici nad Novo Gorico pa si preberite v članku, ki je bil objavljen v reviji Praznična.

  Praznicna_poletje-2017_Kostanjevica.pdf