Ljudje me zanimajo, tudi njihove zgodbe, le tiste preveč dolgovezne ali bahaške ne. Ponavadi si jih tudi zapomnim, posebej kakšne malenkosti. Zanimajo me razmerja med ljudmi, predvsem sorodstvena. To me je že sorazmerno zgodaj pripeljalo v rodoslovje, menda že v tistih letih, ko se večina mladih mož ne ubada s takimi stvarmi. Včasih je takrat, ko te začne zanimati tvoj rod, za bistvene stvari že prepozno: stari starši ali celo starši so že pokojni ali pa dementni in njihovi možgani ne morejo več priklicati dragocenih spominov. Jaz sem svojo rodbino tako po očetovi kot po materini strani kar dobro raziskal – upam, da bo to za otroke nekoč nekaj dragocenega.

V teoriji informacijskih virov so tudi žive osebe primarni viri. Marsikaj ni zapisano v knjigah, niti v matičnih niti tiskanih, pač pa o tem povedo ljudje. Je pa res, da je treba včasih iz njihovega pripovedovanja izluščiti bistvo, treba je ločiti zrnje od plev. Priznam, da sem imel kdaj slabo vest, ko sem hotel od sovaš...